Škof Maksimilijan se je v majski oddaji Sledi večnosti na Programu ARS pogovarjal z novinarko Jasmino Bauman o Božjemu služabniku Izidorju Završniku, za katerega se je 10. marca letos uradno začel postopek za beatifikacijo.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete TUKAJ.

Škof je v pogovoru povedal:

Na obletnico Izidorjeve smrti je v njegovi domači župniji na Gomilskem po sveti maši potekalo prvo javno zasedanje o postopku za beatifikacijo. Kateri so naslednji ključni koraki v tem postopku? 

Veseli smo bili, da je končno prišlo do tega dogodka, ki je na nek način sklepni dogodek daljšega procesa raziskovanja in zbiranja gradiva o tem človeku, našem Izidorju Završniku, o njegovem življenju in njegovi usodi. Hkrati pa je tudi začetek novega dela od zdaj naprej. Postopek za prištetje k blaženim se je s tem namreč uradno začel.

Zdajšnji naslednji koraki pa so, da še bolj spoznavamo njegovo življenje, da se sloves o svetosti oziroma zavest o njegovem herojskem dejanju prepozna in da hkrati tudi sami začutimo to potrebo ter v njem prepoznamo vzornika in priprošnjika.

Konkretno bomo morali izpeljati še nekaj zaslišanj prič – posrednih prič, ljudi, ki so ga poznali ali pa so preko sorodnikov in znancev kaj slišali o njem. Vse te stvari bi radi zabeležili, tako da bi prišli do čim bolj jasne slike in podobe njegovega življenja ter njegove žrtve.

Pri sveti maši ob obletnici ste med drugim dejali, da je stopil na stran odpuščanja kljub vsemu, kar je doživljal in s tem pokazal na temelj krščanske vere.

Res je, v času raziskovanja njegovega življenja smo prišli do trdnega prepričanja, da je on eden izmed tistih, ki so vero in evangelij vzeli zares, kljub svoji mladosti in težkim okoliščinam. Poskušal je preprosto živeti iz vesti, iz vere in iz tiste Jezusove temeljne spodbude v evangeliju, ko pravi: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá svoje življenje za svoje prijatelje, za sočloveka.« To smo v njem prepoznali.

Njegova žrtev je bila takrat, v trenutku, ko se je zgodila, zelo prikrita, nejavna in neslavna v tistem zaporu po dolgem procesu. Zgodil se je tisti trenutek na dvorišču zapora, ko je nemška komanda izbrala deset talcev in jih postavila v vrsto. On je stal za nekim mladim fantom in verjetno opazil, s kako težkim korakom je ta stopil v prvo vrsto. Predvidevamo, da ga je v trenutku nepozornosti stražarjev, preden so bili talci popisani, potrepljal po ramenu. Temu fantu – kasneje smo izvedeli, da mu je bilo ime Franc – je rekel: »Ti si še mlad, bom jaz stopil namesto tebe.« Zamenjala sta se in Izidor je stopil v prvo vrsto, bil zapisan na spisek talcev in čez kakšno uro tudi ustreljen.

Za to dejanje takrat ni vedel nihče, samo onadva, nihče drug, niti pazniki ne. Glas o tem dejanju se je začel širiti šele dosti let kasneje, ko je ta takrat mladi Franc Žvan to povedal svoji ženi in tako je njegovo dejanje počasi prišlo v javnost.

To po eni strani še toliko bolj kaže na notranjo veličino človeka, ki ne naredi nečesa iz preračunljivosti, ampak preprosto iz navdiha tistega trenutka.

Zdi se mi, da to spada k temeljni kvaliteti vere, ki je predan odnos do Boga – odnos, ki ga čutimo, ga nosimo v svojem življenju ter se zavedamo, da smo iz Njega izšli in se vanj vračamo.

Izidorja so domači videli sicer v krojaškem poklicu, tudi sicer je bil kot otrok zelo nadarjen. Zanimivo pa je, da se je zanj zavzel njegov gomilski rojak, da je sploh lahko začel s potjo duhovništva.

Ja, to njegovo zgodbo nam je medtem uspelo že zelo dobro popisati tudi v knjigi. Najprej jo je na literarni način zelo lepo opisal naš duhovnik Karel Gržan v knjigi Zmagovita ljubezen: Izidor Završnik, slovenski Maksimiljan Kolbe. Na podlagi tega raziskovanja smo potem kasneje lahko še razširili krog njegovih znancev in ljudi, ki jih je poznal.

Kaže, da je bil res izredno nadarjen mlad fant, ki je odraščal v preprosti družini. Oče je bil krojač, kar pomeni, da je bil doma prisoten čut za lepo. Imamo pričevanje enega našega duhovnika, ki mu je prav tako ime Izidor, je še živ in njegovo pričevanje bo tudi spadalo k temu procesu. Oče mu je dal ime Izidor prav po njem in mu pripovedoval o gospodu krojaču in o njegovem sinu, kako je končal med vojno.

Bil je izredno nadarjen: izvrsten šahist, matematik, vemo, da je imel tudi talent za risanje in pisanje. Ohranjene so nekatere njegove otroške risbe in slike, vedno znova pa se še kaj najde pri sorodnikih. V njegovem domačem kraju je deloval zelo ugleden duhovnik, kanonik in profesor v Mariboru, gospod Cukala. On mu je omogočil, da je lahko prišel na gimnazijo v Maribor in tam začel študirati, zanj je tudi skrbel. Gotovo je tudi to poznanstvo, s katerim mu je bilo preskrbljeno srednješolsko izobraževanje, utiralo pot v njegov kasnejši poklic.

Ste se kdaj vprašali, koliko vere in poguma je moralo biti v njem, da je takrat v tako zahtevnih časih začel opravljati duhovniški poklic.

Moram reči, da ga vedno bolj občudujem. Bolj ko spoznavam in slutim njegovo zgodbo, bolj mi je jasno, da duhovništva pravzaprav nikoli ni mogel zares polno zaživeti. Verjetno si ga je zelo želel, ampak podatki nam pravijo, da študija sploh še ni popolnoma končal, ko se je leta 1941 začela okupacija. Vemo, da so Nemci takrat izgnali skoraj vse štajerske duhovnike in župnije so ostale prazne. Zato se je škof odločil, da teh nekaj bogoslovcev v zadnjih letnikih takoj posveti. Mislil je, da bi ti mladi duhovniki lahko odšli v domače kraje in tam pomagali ter da bodo tako morda bolj varni pred okupacijskimi silami kot starejši duhovniki. Starejše je imel namreč prejšnji režim že zapisan kot narodno zavedne Slovence, ki jih je treba najprej odstraniti.

Izidor bi moral biti posvečen že 6. aprila 1941, ker pa je bil takrat bolan zaradi operacije slepiča, ga je škof Tomažič v duhovnika posvetil kasneje v maju, in sicer v svoji zasebni kapeli. Tudi to ni bila neka velika, javna slovesnost. Bil je dogodek v stiski, ko se človek že sooča z realnostjo in se osredotoči le še na bistveno.

Potem je bil res poslan v domače kraje – na Gomilsko, v Braslovče, v Spodnjo Savinjsko dolino, da bi tam deloval. Bil je brez duhovniških vzornikov ob sebi, brez pomoči in brez prave prakse. Predstavljam si, da je to bilo zelo izvorno, primarno krščansko kot v prvih krščanskih časih. Okrog njega ni bilo struktur, bilo pa je veliko strahu, sovraštva, razdvojenosti in pritiskov z ene ter druge strani. Začetek njegovega duhovniškega življenja je bil zato popolnoma drugačen od tega, kar si je sam kot mlad človek predstavljal.

Izidor je bil mlad duhovnik, ki je šele dobro začenjal duhovniško življenje. Aretiran pa je bil po maši. Kaj pravzaprav se je takrat dogajalo?

Prvič je bil aretiran že po nekaj mesecih svoje duhovniške službe. Takrat je nemški okupator sistematično odstranjeval zavedne Slovence. Duhovniki in učitelji so bili seveda prvi na udaru. Ker je bil Izidor mlad in še nepoznan, verjetno do takrat na policiji sploh še ni imel svoje kartoteke, kot duhovnik pa jim je seveda takoj padel v oči in so ga gotovo zasledovali.

To je bilo področje med nemško in italijansko okupacijsko cono, se pravi Ljubljansko pokrajino. S tega področja so se pogosto dogajali begi v italijansko cono, kjer je bilo v nekem oziru morda lažje preživeti. Zato si predstavljam, da se je v svojih župnijah srečeval z enimi in drugimi. Predvsem pa je bil odprt za potrebe zavednih Slovencev in je priskočil na pomoč komu izmed njih. Kot sem že prej omenil, je bil umetnik, znal je risati in pisati. Zaradi tega je verjetno komu pomagal napisati kakšen dokument ali pa ponarediti kakšno dovolilnico. To je bila pravzaprav njegova prva obtožba – da sodeluje z nacionalnimi elementi, s tamkajšnjimi Slovenci.

Takrat so ga aretirali in od njega zahtevali imena, da bi jim začel razkrivati krog zavednih ljudi. V zaporu v Starem piskru je bil takrat kar nekaj mesecev, kjer je bil hudo mučen in tepen. O tem imamo pričevanja njegovih sojetnikov; med njimi je bil tudi njegov rojak Franc Pucer, katerega zapis o Izidorju veliko pove. Po tistem prvem obdobju, po nekaj mesecih, so ga izpustili – verjetno z grožnjo, da ga bodo, če ne bo sodeloval z njimi, spet zaprli. In tako se je kasneje ponovno zgodil zapor in aretacija.

Zgodba Izidorja je pretresljiva, na trenutke nepredstavljiva, a vendar še kako živa. Na kaj najbolj kaže v današnjem času?

Ja, morda prav to zvestobo v malem, zvestobo Bogu, čut za dobro, pravičnost in bližnjega. To je zvestoba, ki presega vse ostale ozire.

Ko se zaveš, da si poklican za to oziroma da ne moreš drugače, kot da delaš dobro, in da samo dobro ostane, te to počasi osvobaja.

Ko razmišljam o njegovem življenju, se mi res odpira veliko spoznanj, ki jih zdaj želim predati naprej. Letos je naš Izidor Završnik kot posebna figura vključen tudi v formacijo mladih, ki se pripravljajo na prejem zakramenta svete birme. To, kar se učim iz njegovega življenja, želim prenesti na birmance: ko nas žene ljubezen in ko vera postane nekaj osebnega – ta zavest osebne Božje ljubezni do človeka in nato moje ljubezni do bližnjega –, takrat postanemo pogumni. Ko pa nas žene pogum, hočeš nočeš postajamo bližnji. Vidimo človeka in ne moremo ravnati drugače.

Zdi se mi, da bi morali tudi danes mladim ljudem pomagati vstopiti v to preprosto logiko: ljubezen je nekaj, česar si vsi želimo in nas močno nagovarja, ampak tista resnična ljubezen te nekaj stane, ker te želi celega. Želim si, da se mladi ne bi bali narediti odločnih korakov, saj ti prinašajo ljubezen. Polnost in izpolnitev lahko izkusiš šele takrat, ko si tudi sam naredil korak. Če tega koraka ne narediš in ne vstopiš v življenje, ostajaš prazen ali pa ves čas deluješ le kot »tat« v odnosih, ki jih živiš. Zdi se mi, da o tem pričuje prav Izidor, ki je to živel do konca – tako kot naš Gospod.

Kako se bo postopek za beatifikacijo zaključil, ostaja še odprto.

Tako je. Kot sem rekel že prej, je to šele prvi korak za nadaljnje delo in nadaljnji postopek. Zdaj si pravzaprav želimo našega Izidorja predstaviti ljudem, ga vključiti v naše pastoralne projekte in preko njega nagovoriti vernike.

Želimo si, da bi ljudje začutili in prepoznali te vrednote svetosti, vrednote ljubezni ter krščanskega življenja in se mu tudi priporočali.

Tako bi postajal naš vzornik in priprošnjik. Za zaključek postopka beatifikacije je namreč zelo pomembno, da je kandidat med ljudmi že prepoznan kot tisti, ki daje posebno moč vsem, ki se v stiski zatekajo k njemu.

Spoštovani škof, če bi Izidorjevo življenjsko pot strnili v eno misel za današnjega človeka, kaj bi lahko rekli?

Če bi to dodal tej znani Jezusovi besedi iz Janezovega evangelija – največja ljubezen, se pravi ljubezen do Boga, se kaže prav v ljubezni do bližnjega.

Če ne ljubimo bližnjega, ki je pred nami, ne moremo ljubiti Boga.

Ko pa izkusimo to Božjo ljubezen, se pravi, ko sami izkusimo vrednost in smisel tega življenja, ki smo ga prejeli, takrat postanemo pogumni in močni. Potem postanemo – danes bi rekli – samozavestni. Takrat vemo, kdo smo, kdo nas je poklical ter za koga in za kaj živimo. Takšni pokončni ljudje pa so velik dar za vsak čas in vsako družbo.

Nebeški Oče, duhovnik Izidor Završnik je med vojno prostovoljno stopil

na mesto drugega obsojenega zapornika

in mu z darovanjem svojega življenja rešil življenje.

Prosimo te, usliši naše prošnje za njegovo beatifikacijo,

da nam bo njegova daritev moč in spodbuda za zastonjsko ljubezen do bližnjega

in bomo tako gradili civilizacijo ljubezni.

Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.