V februarskih dneh se je petdeset romarjev – celjski in novomeški škof, duhovniki, bogoslovci, propedevtiki, diakoni in laiki podalo na Biblično sinodalno romanje po Sveti deželi.
Naše duhovne vaje na poti so nas z Božjo besedo, ki nam jo je vsak dan lomil škof Maksimilijan, vodile iz puščave do Jeruzalema.
Odmevi in fotografije romarjev:
Vtisi celjskih bogoslovcev Filipa in Marka.
Potopis romanja s strani propedevta Domna in bogoslovca Davida na spletni strani Škofije Novo mesto.
Prispevek o romanju na spletni strani Bogoslovnega semenišča.
Članek o romanju v spletni Družini.
Zapiski iz pridig in nagovorov škofa Maksimilijana na poti:
1. DAN SOBOTA, 11.2., Ljubljana – Benetke – Tel Aviv – Jeriha
Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal.« (1 Mz 12,1)
Božja beseda: Rim 1,1-7; Ps 100; Mr 10,46-52
Ob večernem prihodu in nastanitvi v Jerihi smo se srečali z zgodbo slepega Bartimaja.
Trije pomembni poudarki iz Bartimajeve zgodbe, ki so spodbuda za vsakega Jezusovega učenca:
1.Sedeti ob poti:
Učenec čaka Gospoda in ga pričakuje. Čaka ga, prej kot da bi ga iskal. V čakanju izpušča iz rok svoj protagonizem. Gospoda prosimo za potrpežljivost, da bi ga čakali.
2.Vpiti in govoriti:
Množice so Bartimaja grajale, on pa je še glasneje vpil. Njegovi kriki nas spomnijo na učence v viharju, ki so v stiski klicali Gospoda. Ko človek kliče Boga, spoznava, kaj mu manjka. Gospoda prosimo, da bi si ga upali prav prositi in ga klicati, v tem, kar potrebujemo in mu izreči prošnjo po usmiljenju.
3. Kaj hočeš, da ti storim?
Gospod je pripravljen stopiti tja, kjer ga človek potrebuje, v moje težave, v moje trpljenje, v trpljenje Cerkve. Gospod pričakuje in prosi, da bi ga prosili.
Markov evangelij se začne z besedami preroka Malahija: Glejte, pošiljam svojega angela, da pripravi pot pred menoj. In takoj bo stopil v svoje svetišče Gospod, ki ga iščete, angel zaveze, ki po njem hrepenite, glejte, prihaja, govori Gospod nad vojskami.(Mal 3,1) Nekdo nam pripravlja pot in stopa v ključne trenutke našega življenja, kjer se srečuje z nami.
Prosimo, da bi bili odprti Njegovi besedi, da bi lahko On vstopil v naša svetišča, prečistil naše poglede, naše misli, da bi ga lahko vedno bolj prepoznavali in odkrivali, ne samo v tej deželi, ampak v našem življenju.
2. DAN NEDELJA, 12.2., Kumranska puščavska pot – Mrtvo morje- Jeriha
»Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja!« (2 Mz 3,5)
Božja beseda: Mdr 11,22-12,3; Ps 95; Heb 3,1-15; Lk 19,1-10
Na pohod po puščavi smo se odpravili v tišini in s prošnjo Mojzesovih besed: »Gospod, pokaži mi prosim svoje veličastvo!« (2 Mz 33,18) Gospod se nam razodeva postopoma. Z razumom ga lahko spoznavamo, a to ni dovolj. Brez osebnega stika je samo spoznanje premalo za odnos. Šele, ko imam izkušnjo osebnega stika z Bogom, ga lahko res slavim in hvalim. Bartimaj je potem, ko se ga je Gospod dotaknil in ga ozdravil, stekel za Njim na pot. Pot pa še ni cilj. Na poti nas krepi misel, da Gospod želi hoditi z nami. In ne samo to, sprašuje nas tudi, kaj hočemo, da nam stori.
Med postankom v prostrani ozeleneli puščavi smo razmišljali ob zgodbi Mojzesovega rojstva in poklica. Njegovo ime pomeni iz vode sem ga potegnila. Voda kot motiv v Svetem pismu je na eni strani kraj življenja in rojstva, na drugi strani pa predstavlja smrt, nevarnost, pokop. Mojzes je rojen iz trpljenja. To, da ga je nekdo potegnil iz vode, pomeni, da ima Nekdo z njim načrt. To je veroizpoved Mojzesovega voditeljstva: je rešen iz vode.
Apostol Pavel nas spominja: Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom, našim Gospodom. (1 Kor 1,9) Zato gradimo na Njegovi zvestobi, ne na človeški. Zato se v občestvo Kristusove Cerkve vključujemo, smo ga deležni, ne pa da ga mi gradimo s svojimi rokami. O takem občestvu, kjer smo mi mladike na trti, kjer smo deli Njegovega telesa, govorimo v sinodi. Ob Mojzesu, čigar tast je bil poganski duhovnik, sinodalno razmišljamo, da je Bog Bog presenečenj in da nam lahko spregovori po komerkoli.
Bog spregovori in se izkaže kot Bog bližine: “Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, zato sem stopil dol.” Pozna bolečino ljudstva in prihaja, da ga reši. Mojzesu da naročilo in ga pošlje k faraonu. Božji klic ima vedno namen. Mojzes se zave svoje nevredosti: “Kdo sem jaz, da bi šel?” Če se ne zavedamo, da smo orodje v Njegovih rokah, imamo lahko samo svoje projekte iz svoje moči. Mojzes je orodje v Božjih rokah, zato je vodeni voditelj. Bog mu da zagotovilo: “Jaz bom s teboj.” Gospod se predstavi kot tisti, ki je življenje. Vse, kar je življenje, je Božje. Človek bi rad razložil Gospoda. A kot je ljubezen nerazložljiva, ker je zastonjska, je tudi Bog nerazložljiv, ker se nam daje zastonj.
Hrana Božje besede po izkušnji pohoda po puščavi nas je zvečer nagovarjala k spreobrnjenju, da bi živeli iz Božjih darov in Božje moči. Ozdravljenje slepega Bartimaja je zadnji opisan čudež v Markovem evangeliju, prvi pa ozdravljenje Petrove tašče. Obema je skupno, da sta ozdravljenca stregla in hodila za Njim. Prosimo za to ljubezen in vztrajnost malih učencev.
3. DAN PONEDELJEK, 13.2., Jeriha – Jordan – Gora skušnjav – pohod po Wadi Qelt – Betlehem
»Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil po puščavi štirideset dni, hudič pa ga je skušal.« (Lk 4,1)
Božja beseda: Rim 6,3-8; Ps 42; Mt 4,12-17
Sedoč v senci s pogledom na reko Jordan smo razmišljali o prehodu Izraelcev in skrinje zaveze čez reko Jordan (Joz 3,14-4,1-7). Skrinjo, ki je predstavljala navzočnost Boga, so nesli po suhem preko vode, ki se je ustavila, da je bila skrinja obvarovana vsega zemeljskega, kar predstavlja človeško grešnost. Jezus pa se je potopil v vodo Jordana. Bog po Sinu spregovori na drugačen način kot prej skozi celotno zgodovino odrešenja, ko je govoril po besedah prerokov (Izaija), po zgodovinski izkušnji voditeljev ljudstva (Mojzes) in po prerokbah, ki so nakazovale dopolnitev in eshaton (Malahija).
Krst, ki ga je ob Jordanu podeljeval Janez Krstnik, ni očiščeval grehov. Ta krst je bil priznanje človeške omejenosti in grešnosti, kar je predpogoj za sprejem odpuščanja grehov. V tem je pomembnost krsta v reki Jordan. Na romanju v teh krajih se vsak dan učimo prepoznavati Božjo človeškost in Božjo ponižnost. Ob reki Jordan v duhu zremo Gospodov vstop v človeško grešnost, ki ni le navidezen, ampak realen. Pismo Hebrejcem nam pove, da je Gospod postal nam v vsem enak, vendar ni grešil. (Heb 4,15) Greh je smrt. In v to je vstopil Jezus. Ob njegovem vstopu v reko Jordan se je odprlo nebo in Oče ga je razglasil kot svojega sina.
Krst kot vstop v Cerkev je vedno potekal zunaj cerkve in predstavlja smrt in človekovo prerojenje. Evangelist Matej pokaže na razodevanje Stare zaveze, ki se ustavi pred razodevanjem Mesija. Krstnik namreč želi Jezusa ustaviti, vendar mu ta reče: Pusti zdaj, samo tako lahko izpolniva vso pravičnost (Mt 3,15). Vsa pravičnost pomeni Božji načrt odrešenja vseh in človekovo prizadevanje, kako stopiti v ta načrt.
Popoldanska izkušnja nam je prinesla še en pohod po prostrani puščavi. Ko smo se na koncu hoje posedli nad kanjonom in zrli puste peščene skale puščave, je zazvenela Božja beseda Mt 1,4-11: Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal… Skušnjave so izbrani kraj (topos) srečevanja mene celega (z duhom, dušo in s telesom) z Bogom. Preizkušnje, ožine, brušenja so potrebni, da bi zazveneli v harmoniji Božjega kraljestva.
Jezus se je v preizkušnjah skušnjav izkazal kot Bogočlovek, torej kot tisti, ki služi Bogu kot Sin in ne kot služabnik. Ne pusti se ločiti od Očetove ljubezni. (Rim 8,35-38)
To zavedanje, ta resnica, ta ljubezen ne more biti pridobljena ali ukradena, ampak nam je lahko le podarjena, po Svetem Duhu izlita v naša srca. (Rim 5,5)
4. DAN TOREK, 14.2. – Betlehem
»Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku.« (Mt 1,22)
Božja beseda: 2 Sam 7,4-17; Ps 89; Mt 1,16-25
V temni votlini na pastirskih poljanah so nam odmevale besede: Vse to pa se je zgodilo, da bi se izpolnilo, kar je bilo napovedano, da bi mi v Njem lahko prepoznali sebe, Božji odrešenjski načrt in pravo podobo Boga.
Geslo celinske faze sinode Razširi prostor svojega šotora je pot Cerkve v kritičnem trenutku, ko se je začela vrteti okoli sebe. Abraham, ki je v vročini sedel zunaj svojega šotora in čakal, je pogostil tujce, za katere sploh ni vedel, kdo so. Gospod ga je v njegovi nerodovitnosti učil osvobajati se svoje lastne moči. Tudi v Cerkvi se nam pogosto zdi, da imamo svoje napore in pobožnosti, Bog pa češ da nič ne naredi po naših željah.
Na pastirskih poljanah nam pred oči prihaja zgodba pastirja Davida, ki ga je Bog poklical iz nič, iz preprostega okolja. V tej zastonjski Božji izvolitvi mu je Bog pomagal odkrivati njegove talente in darove ter ga vodil. Vendar je David vedno bolj želel prehitevati Božje stopinje in biti on v ospredju. Ključni greh v Svetem pismu je vzeti prepovedan sad, ki ti ne pripada, posekati drevo, ubiti drugega. David se v svojem življenju poleg kraljevega dostojanstva vedno zaveda tudi svoje grešnosti. Ta ga ne zatre, ampak ga vedno odpira v prošnji po Božjem usmiljenju: Usmili se me v svoji milosrčnosti, izbriši moje pregrehe. (Ps 51,3-5)
Tudi Bartimaj kliče h Gospodu: Usmili se me! To je največje vstopno mesto, ki nas odpira iz naravnega življenja samozadostnosti k življenju po Duhu.
V evangeljskem odlomku o Jezusovem rojstvu srečamo Jožefa, ki predstavlja pot celotne Stare zaveze, je Abrahamov potomec, pravičen v tem, da stori nekaj, se bori za spoznanje Božje volje. Marija je Božje delo v odrešenjski zgodovini in je očiščena predzgodovine greha, da je lahko Božjo besedo sprejela in jo ohranila. Jožef pa potrebuje proces prečiščevanja Božje volje – kaj bo on storil in kaj bo Gospod storil. V spanju, ki predstavlja človekovo smrt, izpusti svojo moč iz rok in posluša. Ko se zbudi, izpolni besedo, ki jo je slišal.
V Elizabeti, ki nerodovitna rodi, Bog razodene svojo slavo. Marija pa je kot devica rodovitna, polna ljubezni in darovanja življenja. Ti dve ženi nam kažeta, da Bog ne deluje samo po čudežih, ampak tudi po naši privolitvi Njemu v svobodni daritvi in svobodni ljubezni.
Emanuel, Bog z nami je temeljno sporočilo evangelija, še posebej je to močno izpostavljeno pri Mateju, ki se s tem sporočilom evangelij začne in konča: In jaz bom z vami vse dni do konca sveta. (Mt 29,20) Simbol Matejevega evangelija je obličje, otrok, Emanuel, Jezus, ki je uresničenje vseh starozaveznih prerokb.
5. DAN SREDA, 15.2., Oljska gora
»O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem.« (Lk 19,42)
Božja beseda: Mal 3,1-4; Ps 25; Lk 19,29-40
V Betfagi, na vzhodnem pobočju Jeruzalema, smo že zrli Jeruzalem in razmišljali o Jezusu, ki se je “trdno odločil iti v Jeruzalem”; ne samo v smislu volje, ampak v tem, da je “utrdil svoje obličje” proti Očetu. Jeruzalem je namreč Očetova volja. Ko je prišel v bližino Betfage in Betanije je poslal dva izmed svojih učencev v vas pred njimi z naročilom. Na oltarni freski, na stenah cerkve, v kipu ob cerkvi, na poljih ob poti in v Božji besedi prebranega evangelija vidimo oslička. Ta ponižna, a vztrajna žival je podoba človeške narave, ki je trmasta, samovoljna, a tudi ponižna. Učenca v evangeliju najdeta oslička privezanega in imata Učiteljevo nalogo, da ga odvežeta. V njuni nalogi vidimo razvoj učenčevstva: Gospod da naročilo, zato ima učenec poslanstvo. Tudi, ko je v vprašanjih in dvomih, zakaj nekaj počne, ima jasen odgovor: Gospod ga potrebuje. Ne delamo namreč v svojem imenu, ampak imamo prejeto poslanstvo v osebnem Božjem klicu. Na poti nismo slučajno, ampak nas Bog pošilja.
Ob podobi odvezane živali prosimo, da bi se pustili odvezati, da bi bili prosti za pot za Gospodom. Prosti naših strahov, predsodkov, idej, potreb …
Učenca vržeta svoja plašča na oslička in on sede nanj (Lk 19,35) Če želimo v tem svetu preživeti kot njegovi pričevalci, se moramo “otovoriti” z Njim, z njegovo ljubeznijo, z Božjo besedo. Tako bo počasi v nas prehajalo tudi Njegovo mišljenje, Njegov pogled in počasi tudi Njegovo ravnanje.
Prosimo za prehod iz trme osla v vztrajnost, iz individualnega strahu zase, ki izhaja iz naše človeške narave, v naravo, kjer ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus. (Gal 2,20)
Jezus je svojo pot v Jeruzalem začel v Betfagi – ime dobesedno pomeni hiša neorodovitne smokve. Smokva v Mr 11 ima veliko listja, nima pa sadov. Je simbol za tempelj in postavo – veliko listja, besed, hrupa, zunanjosti,… ni pa sadov. Ni suho, je pa brez ljubezni nekoristno. Drevo nas spomni na drevo v raju, kjer sta se Adam in Eva skrila v smokvine liste. Ko Jezus reče, naj od tega drevesa ne bo nikoli več sadu, s tem zapreti drevesu greha in napove odrešenje. Čas za sadove Božjega kraljestva je namreč vedno, milost nima omejenega časa.
6. DAN ČETRTEK, 16.2., Jeruzalem
»Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno jagnje, preden bom trpel.« (Lk 22,15)
Božja beseda: 1 Kor 11,17-26; Ps 116; Lk 22,14-30
Danes smo romarji vstopili v Jeruzalem. Sveto mašo smo obhajali v cerkvi petelinjega petja – Gallicantum. Ob odlomku Lk 22,14-30 smo razmišljali v 5 točkah:
- Priprava na praznik:
Gospod nam pripravlja pot, ne hodimo sami. Predati se, izročiti se tej poti. Vse je pripravljeno. On je vse pripravil, On je jagnje.
Premik iz starega v novo daritev.
Od oltarja k mizi. Od daritve k telesu. Iz templja v hišo.
- Hebrejski kontekst večerje:
Kristus v judovsko velikonočno večerjo vsadi nov kruh. On ni jedel kruha, On je novi kruh.
- Razlomil in jim dal = srčika nove pashalne večerje. To delajte v moj spomin = razlomiti in dati.
- Kelih je nova zaveza.
Dar njegove ljubezni nas hrani. Kelih je njegova daritev. Evharistija ni nagrada za pravičnost, ampak je kruh za na pot. Človeška šibkost in Božja svetost sta na isti mizi. Pri isti mizi je roka izdajalca, Jezusa pa nam je izročil Oče.
- Prepir, kdo je največji.
Razločevati in prepoznavati tega duha strahu v naših občestvih, ko prehajamo iz starega v novo. Bog je vedno zvest. Ne samo, da je On temelj občestva, ampak je tudi garant, da lahko v trenutku preizkušenj zagledamo pravi pogled usmiljenja. (Lk 22,61)
Peter 3x (v vsem, popolnoma, na celi črti) zataji:
- Gospoda,
- brate,
- sebe.
A se ob Jezusovem pogledu zlomi in zjoka.
Cerkev Gallicantum v Jeruzalemu je v obliki solze: v evangeliju beremo tudi o Jezusovih solzah, danes pa na tem mestu o Petrovih solzah ob Jezusovem pogledu. Samo če skozi ti dve solzi gledamo naše življenje, lahko prav vidimo.
7. DAN PETEK, 17.2., Jeruzalem
»Ko boste povzdignili Sina človekovega, boste spoznali, da jaz sem. (Jn 8,28)
Božja beseda: Heb 5,1-10; Ps 40; Lk 22,40-53
V votlini pod Getsemanijem smo v pridigi razmišljali o noči – noč je skozi celotno zgodovino odrešenja prelomni trenutek, ko se Božje dotika človeškega. Od prve noči stvarjenja, do noči prehoda iz Izraelske sužnosti in noči prehoda čez Rdeče morje, do noči Jakobovega boja z Bogom.
V noči Getsemanija se Jezus bori do konca, v strahu osamljenosti, izoliranosti, v agoniji smrtnega boja. V pismu Hebrejcem Pavel razloži, da je Kristus postal duhovnik, ker se je dotikal globin smrti, kjer ni sam sebe poveličal, ampak ga je poveličal Oče. (Heb 5,1-7) Samo kot sin je lahko preživel noč osamljenosti. Daroval je molitve in prošnje s silnim vpitjem Bogu Očetu. Ker je v smrti doživel tudi zapuščenosti, so vsake solze človeške ranljivosti način, da se lahko prepoznamo v Njem. Ne z zadoščevanjem in odkupovanjem Bogu z našimi žrtvami. Zazrti v Božjo ljubezen v vsej zgodovini odrešenja gledamo, kaj vse je Bog storil, da bi se nam približal in sodeloval z nami. Gospod hoče ostati v naši hiši.
Pogum je v izročitvi v Očetove roke. V Njem namreč živimo, se gibljemo in smo. Smo tempelj Svetega Duha, kar je neizmeren kompliment. V Božje roke se izročamo pri vsaki evharistiji, ko se Bogu bližamo po naši človeškosti, po našem grehu, Tu se srečamo z Gospodovim vstopom v najtemnejšo noč človeka. In v noči se je zgodilo tudi vstajenje.
Popoldne smo na kraju spomina na Jezusove solze na Oljski gori (Dominus Flevit) gledali na mesto Jeruzalem ob odlomku Mr 13: “Učitelj, poglej, kakšni kamni in kakšne stavbe!« Jezus mu je dejal: »Te velike stavbe gledaš? Tu zagotovo ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« (Mr 13,1) Kamni nimajo večnostne perspektive, skozi vso zgodovino se preoblikujejo. Sveti Duh pa nam razodeva način Božjega razodevanja, ki ni preko moči, oblasti, količine, ampak preko srca, besede, po drugem. Zato ni pomembno vedeti za uro, ampak ostati pri Očetu. “Pazite nase” v smislu premišljujte o Božji besedi in o obljubi, ne o razlogih.
S pogledom na Jeruzalemska vrata nam Božja beseda govori tudi o vratarju Mr 13,32-37. Vratar, ki bedi, je pozornost na vratih našega srca in na vse, kar vstopa vanj. Pomembno je prepoznavati in razločevati duhove, vzgibe, čustva, … in biti buden v hvaležnosti.
8. DAN SOBOTA, 18.2., Jeruzalem – Tel Aviv – Benetke – Ljubljana
»Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« (Lk 24,29)
Božja beseda: 1 Kor 10,1-13; Ps 103; Lk, 24,13-35
V Veliki noči Gospod izpolni svoje poslanstvo, Oče pa želi, da bi tudi mi vstali in sprejeli novo življenje. Izkušnja križa in izdaje je učence razkropila v noč. Zato se Vstali trudi, da bi jih srečal, da bi ga lahko prepoznali.
Marija Magdalena, ki prva teče h grobu, je polna ljubezni, pričakovanja Gospoda in joka, a ga v tem ne prepozna. Šele ko jo pokliče po imenu, se prepozna v Njem. Samo osebno srečanje odpre srce.
Tomaž, ki je bil z Gospodom, je terjal od njega dokaze, da bi se prepoznal v Njem. Nato pa mu Kristusove rane razodenejo njegove rane.
Naravno življenje nam je dano za humus novega življenja, da lahko gremo preko, k drugim, v darovanju preko sebe, kar je za naravno logiko nerazumljivo.
Vstajenje je izhod iz pashe skozi morje, skozi smrt, kar je naš krst. Apostol Pavel govori o naših očetih, ki so šli skozi morje in bili v oblaku in morju krščeni v Mojzesa. V preizkušnji in v kaosu niso bili sami, čeprav so dvomili, je bila ves čas z njimi Božja roka. Mojzes jim je bil dan kot prerok, za usmerjanje, je služabnik prerok, Jezus pa je služabnik, ki je sin. Mojzes je dal postavo, pravila, a življenje daje samo Bog, ki je vir življenja.
Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo je koren veselja velikonočnega oznanila. Ker je Bog z nami, so preizkušnje le človeške, Bog pa nas ne preizkuša čez mero.
Božji sin se je izpraznil (kenosis) v človeško temo, na drugi strani pa je človeški napor, da izpušča iz rok svoje naravno življenje. Ta dva spusta se srečata samo v Svetem Duhu, z Božjo močjo.
Po vstajenju je potreben čas do binkoštnega dne. V binkoštni dvorani srečamo Marijo, ki je z učenci. Njena prva naloga je bila sprejem Besede, njena druga naloga pa je sprejem občestva. Marija je vez občestva, ustvarja bližino, da bo razbito občestvo lahko vztrajalo skupaj in bo sposobno sprejeti Svetega Duha.
Marija je sprejela novost, od prvega znamenja v Kani, ko je zaupala Sinu, da dela novo in bila odprta za novo življenje, ki nastane iz naravnega življenja preko darovanja in ljubezni, do vztrajanja pod križem, ko je zaupala Očetu in verjela v Njegvo ljubezen. Samo zato je lahko ostajala tam, kjer človek v svoji naravni logiki ne more ostati. Iz teh dveh izkušenj je zrastla njena moč za vztrajanje v binkoštni dvorani. Po prejemu Svetega Duha smo učenci lahko stanovitni v nauku apostolov, v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvi. In ko pride tema, tudi ta tema ni pretemna in noč nam sveti kakor dan. (Ps 139,7-12)
P.S Zato je najlepše, ko pridemo iz Svete dežele, to, da jo najdemo tudi doma: “Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.” (Mt 28,20)