Profesorica geografije in sociologije na škofijski gimnaziji v Mariboru, pobudnica enomesečne majske priprave na svetovni molitveni dan za sinodo.

Na povabilo papeža Frančiška, da oktobrsko sinodalno srečanje škofov v Rimu verniki podpremo s skupno molitvijo ob zaključku Marijinega meseca, 31. maja, so se prvi in najbolj konkretno odzvali v celjski škofiji. Za maj, ko je pri nas še močna tradicija šmarnične pobožnosti, so za vsak dan v mesecu pripravili kratke molitvene spodbude iz Božje besede in iz sinodalnih besedil. »Dnevna spodbuda nam pod Marijinim varstvom pomaga prebujati zavest, da smo vsi Cerkev in da smo skupaj na poti,« pravi Bernardka Radej, članica tajništva sinode škofije Celje in tudi pobudnica enomesečne priprave na svetovni molitveni dan za sinodo: »Začutila sem poklicanost, da oblikujemo ‘nekaj več’ kot le enodnevno srečanje, želela sem si, da bi vsem nam laikom in duhovnikom, zakoncem, družinam, mladim postala blizu misel sinodalne ‘skupne poti’. Da bi jo živeli skozi Marijine oči.«

Vpeta v župnijsko občestvo

V Marijinem mesecu rojena Celjanka, od malega vpeta v občestvo župnije pri sv. Danijelu prek verouka, mladinske in animatorske skupine, skavtov, pevskih zborov, se spominja otroštva, ko so z mamo in staro mamo vsak dan hodile k šmarnicam. Otroci so stali spredaj pred oltarjem in tako glasno prepevali litanije in Marijine pesmi, da se je slišalo daleč po Glavnem trgu. »Šmarnice so bile zame vedno doživetje živega občestva: zanimivi nagovori, branje zgodb, ‘domače naloge’, Marijin oltarček in nove pesmi … Veroučno leto smo sklenili z zadnjim dnem šmarnic in sladoledom na župnijskem dvorišču.« Tudi iz mladostne izkušnje je pri Radejevi zrasla pobuda, da v času, ko se v cerkvi ne zbira več toliko otrok, da bi se jih slišalo daleč po trgu, šmarnično pobožnost obogatijo s sinodalnim klicem, ki je, kot pravi, »klic vsem ljudem, ne le škofom in duhovnikom, vsem nam, da smo blizu drug drugemu, da drug drugega poslušamo in slišimo, da se pogovarjamo in spodbujamo, da nismo osamljeni otočki, včasih precej obupani, ker nas je malo, ampak da se zavedamo, da je Duh tisti, ki nas združuje, in da je z nami, kot s prvo Cerkvijo, tudi Mama Marija.«

Poučevanje ni služba, je poslanstvo

Papežev sinodalni klic »skupaj na poti« profesorica geografije in sociologije na Škofijski gimnaziji A. M. Slomška uresničuje že skoraj četrt stoletja. »Rada sem v razredu, med dijaki, občudujem njihove neskončne ideje in pronicljivost, kritičnost, sposobnost vživljanja v drugega – iznajdljivi so in vse to dela moj vsakdan pester in nikoli enak včerajšnjemu. Lepo je z njimi na poteh ekskurzij, na duhovnih srečanjih, čas za povezanost in razmislek imamo vsako jutro ob duhovni misli, ko razdremo kakšno modrost, ki nam je vodilo za tisti dan in teden,« opiše Radejeva svoje profesorsko delo, v prehodnem času menjave vodstva šole je bila tudi v. d. ravnateljica. »Poučevanje na katoliški gimnaziji zame ni le služba, ampak je poslanstvo,« zatrdi. S tem ko na delovnem mestu lahko živi krščanske vrednote, je mladim zgled in, kot pravi, je najlepše, ko se njeni bivši dijaki v šolo vrnejo – s svojimi otroki. Z dijaki že poltretje desetletje živi to, kar je zapisano v sinodalnem dokumentu: »Raje hoditi z drugimi kot pa govoriti o njih ali govoriti njim.«

Ko otroka ni in ni bilo

Mesec maj je za Radejevo »mesec obletnic«: na svoj 20. rojstni dan je na srečanju mladinske skupine spoznala Rolanda, s katerim sta se skoraj natančno šest let pozneje poročila. Po enajstih letih zakona, prav na god fatimske Marije, se jima je pridružil sin Janez. »Prepričana sva, da je najin edinec izmoljen otrok mnogih, ki so z nama in za naju molili. Ko leta in leta otroka ni bilo, nisva obupala – prošnjo sva zaupno izročala Gospodarju življenja, dogajale so se nama velike reči,« pove Bernardka, hvaležna posebej prijateljem v zakonski skupini Najina pot in župnijski zakonski skupini. »V župniji se počutimo doma, radi jo imamo. Odkar imamo novega župnika Tadeja Linasija, so vrata župnišča vedno odprta, v njem smo domače vse generacije; starši radi poklepetamo, ‘modrujemo’ in načrtujemo župnijske aktivnosti za družine – od oblikovanja bogoslužja in romanj do kuhanja kave po nedeljski maši. Z nekaj družinami, z župnikom Tadejem in škofom Maksimilijanom smo letos skupaj pripravili tudi velikonočni zajtrk,« našteva Radejeva, hvaležna za pogosta srečevanja. »Tudi vrata našega doma so vedno odprta. Kako lepo je, ko v naš dom vstopajo duhovniki, ko lahko skupaj obedujemo, molimo, si zaupamo …«

»Goreča volja, da zmoremo«

Močno vpeti v življenje stolne župnije – med drugim je tudi članica ŽPS in ženske skupine Druga drugi dar – vabilo v tajništvo sinode celjske škofije ni bilo presenečenje. »Razumela sem ga kot znamenje zaupanja, da morem nekaj prispevati k skupini na poti skupne hoje,« pravi Bernardka, ki ji je bilo skupinsko delo in življenje v občestvu vedno blizu. »Že pripravljalna srečanja so bila polna goreče volje, da zmoremo, da se podpiramo, da bomo naredili nekaj lepega in dobrega.« Vizija novega vodstva celjske škofije je tako rekoč sovpadla s sinodalno potjo vesoljne Cerkve in želi si, »da bi naše prizadevanje bilo bogato blagoslovljeno s sadovi Duha, ki prihaja med nas«. Tudi z molitveno spodbudo za vsak majski dan (najdete jo na spletni strani celjske škofije www.skofija-celje.si, vsak dan sproti jo objavijo tudi na družbenih omrežjih škofije) želijo pokazati, »da sinoda ni papir, ni zapis lepih misli, idej in ciljev, ampak je vsakdanje prizadevanje za poslušanje, pogovor in skupno hojo.«

Pogovor je pripravila: Ksenja Hočevar

Objavljeno v tedniku Družina, številka izdaje 19, letnik 2023