Sinodalni proces se je začel oktobra 2021 kot proces prenove za celotno Cerkev, z glavnim namenom, da bolj zaživimo naše temeljno poslanstvo: da pričujemo in oznanjamo, kaj je Bog storil za človeka.

Le povezani, z živimi odnosi med nami smo lahko misijonarska Cerkev navzven. Pri tem nam manjka izkušenj živega odnosa z Bogom. Nismo navajeni biti dialoški, govoriti o Bogu, govoriti z Njim, manjka nam izkušenj osebno doživete vere.

Cerkev, ki ne oznanja, namreč nima smisla. Nismo sami sebi namen. Imamo poslanstvo, zato smo na svetu. Ali naše strukture še služijo temu?

Ob sinodi se poraja veliko nenavdušenja, strahu pred že toliko neuspelimi poskusi prenov, pred vedno manjšim številom vernikov in duhovnikov, pred tem, da bo sinoda, predvsem slednjim, naložila še več dela,…

Aktualna sinoda o sinodalnosti se ukvarja s temeljnim vprašanjem: KAKO ŽIVETI CERKEV, če želimo obstati kot Cerkev.

Realnost je taka, da že 10 let ni novih duhovnikov, kleriški način Cerkve se očitno končuje. Smo v takem času in znamenja časa moramo sprejeti ter Gospoda vprašati, kako si On predstavlja, da bomo naprej živeli kot Njegova Cerkev.

Škofovska sinoda je nadaljevanje 2. vatikanskega koncila in predstavlja zbor škofov na vsakih 6 let.

Novost prvega zasedanja trenutne sinode o sinodalnosti, ki je potekalo letos oktobra v Rimu, je, da je bilo slišati celotno Božje ljudstvo. Način zasedanja se je spremenil. Iz amfiteatralne oblike sedežev prejšnjih sinod so udeleženci zdaj sedeli za 35 okroglimi mizami, po 12 različnih udeležencev skupaj, škofov, kardinalov, duhovnikov, redovnikov, redovnic, laikov, moških in žensk.

Dokument Instrumentum laboris, ki je bil tema pogovorov po majhnih skupinah na zasedanju, je sestavljen iz 7 zaključnih dokumentov vseh prejšnjih kontinentalnih zasedanj in predstavlja teme celotne Cerkve.

Za naš prostor je bilo evropsko zasedanje februarja letos v Pragi, evropski zaključni dokument pa nosi naslov Razširiti prostor svojega šotora, kar še posebej nagovarja našo evropsko ozko individualistično usmerjenost v skrb le zase.

Tudi v naših župnijah težko presegamo meje med nami, včasih je težko priti že v sosednjo župnijo k maši, čeprav je oddaljena le nekaj kilometrov. Navajeni smo maš v vseh cerkvah, kar pa fizično ni več mogoče, zaradi majhnega števila in vedno večje starosti duhovnikov. Iskreno se vprašajmo: Kaj iščemo? Lepe spomine na otroško vero, tradicijo, kulturo,….? Ali srečanje z živim Gospodom?

Sveti Duh je Gospod občestva. Sadov Duha ne moremo prepoznati in živeti sami. Ljubezen, veselje, mir lahko prepoznam samo ob drugem in delim drugemu.

Glavne obravnave teme iz Dokumenta na sinodi so bile:

• A Znamenja sinodalne Cerkve
• B1 Občestvo, ki izžareva: Kako biti bolj popolno znamenje in orodje združitve z Bogom in edinosti človeškega rodu?
• B2 Soodgovornost v poslanstvu: Kako si lahko bolje razdelimo darove in naloge v službi evangelija?
• B3 Sodelovanje, odgovornost in vodstvo: Kakšni procesi, strukture in institucije so potrebni v misijonski sinodalni Cerkvi?

Krščanstvo v sebi nosi radikalno novost. Bog je namreč skozi celotno zgodovino na različne načine govoril človeku in ga skušal prepričati, naj bo z Njim.

1. Na način moči (ko je z močno roko izpeljal svoje ljudstvo izpod faraona iz Egipta)
2. Na način besede (na gori Sinaj je ljudstvu dal zapovedi, modrost in nauk; izpolnjujte to in boste živeli)
3. Na način Sina: Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. (Heb 1,1a) Po Sinu pomeni sestop Boga v človeško realnost, ko je nase sprejel vse naše bolezni in naše slabosti.

Ta sestop Boga je temeljna resnica naše vere.

Bog že prebiva v nas. Sveti Duh, ki nam ga je Gospod po svojem vstajenju podaril, nas že uči in nas spomni vsega. (prim. Jn 24,26) Nihče se ne more odrešiti sam.

V današnjem času prepoznavamo dve hereziji:

• gnosticizem: poudarek na misli in spoznanju, ki nas bosta rešila.
• pelagianizem: zaupanje v svojo moč, da bom postal z različnimi vajami in odpovedmi popoln.

Temelj naše vere je, da je Bog že vstopil v naše življenje, da bi uresničil Božje kraljestvo med nami.

S krstom smo vsi postali Jezusovi učenci, zato sinoda osvetljuje, da smo vsi učenci, vsi misijonarji.

Dejstvo je, da so samo živa občestva privlačna.

Papež Frančišek izhaja iz svojega izkustva latinske Cerkve, kjer so v raziskavi v Braziliji skušali odgovoriti na problem odhajanja vernikov; kaj storiti, da bi bolje živeli našo Cerkev, da ljudje ne bi odhajali drugam.

Kot glavne razloge tega so izluščili:

1. Pomanjkanje osebnega izkustva s Kristusom.
2. Pomanjkanje izkušnje občestva.
3. Slaba poučenost o Svetem pismu in nauku.
4. Ni apostolske misijonarke gorečnosti; vera kot nekaj intimnega samo za doma.

Dejstvo je, da je kulturno krščanstvo premalo. Naš temelj je živi Kristus.

Sveti Duh je dan vsem in vsak ga lahko sliši. Svetega Duha, ki je med nami, prepoznamo v naših odnosih, ko so med nami ljubezen, veselje in mir. To so glavna znamenja naše povezanosti, ne pa zunanje, kulturne ali tehnične oblike, po katerih se tolikokrat ločujemo.

Kaj storiti, ko smo brez upanja, da bo sinoda kaj spremenila?

Vsak lahko prispeva svoj del (soudeleženost), ko se osvobodi strahu. Svet danes je na prelomni točki, saj smo že v spremenjeni dobi. Na nas je odločitev, ali bomo v tem z Bogom ali ne.

📷Kristina Škibin