Sinodalno vodenje: proces razločevanja in odločanja
Besedo »vodenje« v Sloveniji le težko vzamemo za svojo. V kolektivni zavesti imamo, da je voditelj tisti, ki je oddaljen, ki nas nadzira, postavlja včasih nesmiselne pogoje, nas omejuje.
Koncept služečega vodje je popolno nasprotje temu, a ga le težko osvojimo, tako voditelji kot tisti, ki s(m)o vodeni.
Zdrava avtoriteta vodje temelji na dejstvu, da drugi v vodji vidijo osebo, ki lahko pomaga, ki jih krepi, ki ponuja priložnost za rast, ki naznanja »luč na koncu predora«. Takšne drže se moramo voditelji tudi truditi kazati. Pogosto pa ne kažemo luči na koncu predora ampak (sploh v Cerkvi) objokujemo luč, ki smo jo videli, preden smo šli v predor.
Ne zavedamo se tudi, da se vse te kakovosti, ki naj bi jih vodje imeli, najprej dajejo nam, ki smo prav tako vodeni – od Jezusa. On nam daje vse to, kar lahko pričakujemo od dobrega voditelja.
Pogosto se tudi ne zavedamo, da »služeči vodja« ne pomeni tudi »vsem poslušni vodja«.
»Voditi« je v našem kulturnem prostoru pogosto povezano tudi z »biti osamljen«. A vodenje brez povezanosti z ljudmi sploh ne more obstajati. Povezanost z ljudmi je kot medij, po katerem se lahko vodi. Biti blizu ljudem, na zdrav način »ljudski« pa seveda ne pomeni, da se lahko utopim v vseh kulturnih vzorcih, ki jih ljudje imajo. Pastir smrdi po ovcah, ne dela pa vsega na enak način kot ovce.
1. Pomanjkanje formacije za vodenje
Biti voditelj je seveda najprej stvar značaja oz. vrlin, naravnanosti. Tisti, ki vzgaja svoj značaj, npr. z dnevno molitvijo, eksamom, pisanjem dnevnika, iskrenimi odnosi z nekaj najbližjimi ljudmi, postom … se obenem seveda že tudi šola za vodenje.
Poleg naravnanosti, ki so najgloblje in se najteže spreminjajo, pa voditelj potrebuje tudi določene veščine. Za te si pogosto ne vzamemo časa. Primer: veščina empatičnega poslušanja, veščina razvrščanja prioritet v dnevu, veščina priprave tedenskega načrta, veščina poverjanja nalog, veščine vodenja sestankov …
Veščine niso najpomembnejše, a brez veščin tudi dober značaj vodje le težko pride do izraza.
Daleč od resnice se mi zdi stališče, da se v znanosti, ki govori o vodenju, ne skriva nič pametnega za voditelje v Cerkvi danes. Pogosto je namreč mnenje, da ta znanost uči zgolj manipuliranja. Prav nasprotno! Mnogi avtorji s tega področja, tudi avtorji drugih religij ali drugih vej krščanstva (veliko je protestantov) izhajajo iz izhodišč, ki upoštevajo človekovo dostojanstvo, interakcijo Bog – človek, poklicanost, sinovstvo in tudi občestveno naravo osebe (kot nasprotje individualizma).
2. Prizadevati si za več prevzemanja odgovornosti
Nekoč mi je nekdo v šali rekel, da je pamet najbolj pravično razporejena dobrina na svetu. Zakaj? Ker se doslej še nihče ni pritoževal, da mu je primanjkuje.
Podobno je s talenti. Razporejeni so po celotnem Božjem ljudstvu, lahko so že razviti, lahko globoko zakopani. Mnogih talentov pa v Cerkvi ne uporabimo! Včasih se zamislim: »Kakšna bi bila Cerkev, če bi uporabili vse talente, ki jih Božje ljudstvo ima?!« Kako močno bi se po nas razlivala Božja ljubezen!
Vendar imamo žal v Sloveniji velik izziv tudi s prevzemanjem odgovornosti. Tako s poverjanjem nalog na eni strani kot s sprejemanjem le-teh na drugi. Mnoge plaši skrb, kaj bodo dejali drugi, če pride do napake, osmešenja, če se izkaže moja nekompetentnost.
Tako pridemo do strukture, kjer je odgovornost porazdeljena na peščico, ostali pa je ne prevzemajo. Problem, povezan s tem, pa je predvsem strukturni. Poganja ga klerikalizem, ki prav tako ni zgolj »greh« klerikov – v povsem enaki meri gre za »greh« laikov. Klerikalizem je pogosto stvar navade. Stvar prepričanja, da »naredimo kar tako, kot smo lani«. Stvar pastoralne lenobe – in lenobe nasploh. Mnogo je opravil, za katere ne bi bilo potrebno, da bi jih delal duhovnik.
Več prevzemanja odgovornosti bi vodilo tudi v več odkritih duhovnih poklicev. Prav ko »množimo svoje talente« smo namreč od gospodarja »postavljeni čez veliko«.
3. Pomen participacije
Ko predavam o participaciji, moram seveda pogosto pojasnjevati, zakaj je ta sploh potrebna. Ko so ljudje udeleženi v procesih (udeležba je lepša slovenska beseda za participacijo), množijo svoje talente, so bolje informirani, predvsem pa (to sem poimenoval kar »prvi zakon participacije«): Participacija krepi lastništvo.
Ko ljudje pri nečem participiramo, tista stvar postane bolj naša. Bolj nam je mar zanjo.
Veščine moderiranja so zato zelo pomembne pri voditeljskih vlogah. Na primer: povezovati pogovor, dati vsakemu enako besede, spodbujati tiste, ki ne spregovorijo, ustaviti tiste, ki govorijo preveč, spuščati naprej predvsem proaktivno govorico (kot nasprotje reaktivni).
Cilj participacije je pogosto kakovosten dialog (s tem v zvezi IL omenja pristop »pogovor v Duhu«). Gre za proces, ko toliko poslušamo drug drugega ter vključujemo tudi Svetega duha, da postajamo enih misli.
Slovenska družba je globoko zaznamovana s hudimi konflikti. Dialog oz. pogovor v Duhu za nas dejansko lahko deluje kot zdravilo.
Začeti je potrebno z malimi skupinami in gojiti to prakso, se je postopoma učiti. Tudi z nekrščenimi in s tistimi, ki so zakrament svojega krsta zanemarili, se da imeti kakovosten dialog. Na drugi strani pogosto naletimo na premalo pripravljenosti – vsaj tako si mislimo mi. A tudi z le nekaj pripravljenosti lahko nekaj naredimo.
4. Procesi odločanja
Dokument Instrumentum laboris govori o tem, da je potrebno premisliti sisteme odločanja, kakršni so npr. glasovanje … v kolikšni meri so ti v nasprotju s sinodalnim pristopom. Imenuje jih »rutinski mehanizmi«. S tem se zelo strinjam. Na demokracijo gledam kot na izvotljeno sinodalnost. Ima vse elemente sinodalnosti (razprava, odločanje …), le Boga ne vključi v proces.
Kristjani torej lahko uporabljamo demokratične pristope, z njimi ni nič narobe. Le zavedati se moramo, da je v odločanje kot deležnika potrebno vključevati tudi Boga.
Prispevek pripravil: Matej Cepin
Med sinodalnim zasedanjem v Rimu oktobra 2024 se je škof Maksimilijan srečal z ameriškim jezuitom, Davidom McCallumom SJ, ki na zasedanju sodeluje kot moderator.
McCallum je izvršni direktor programa Discerning Leadership. Vodi delavnice in usposabljanja, svetuje pri organizacijskih spremembah in projektih vključujočega poslanstva ter omogoča razvoj vodenja v ZDA in na mednarodni ravni (Afrika, Evropa).
Njihovi programi formacije so namenjeni spodbujanju vodenja sinodalne Cerkve po zgledu Kristusa, ki je v evangelijih pokazal zgled voditelja, ki je najprej v odnosu z Očetom in nato služi vsakemu človeku.
Njihov vodilo je apostolska spodbuda papeža Frančiška Evangelii gaudium:
Sanjam o »misijonarski izbiri«, to je o misijonarskem zagonu, ki je zmožen preoblikovati vse, da bi navade, slogi, urniki, govorica in vsaka cerkvena struktura postali ustrezen prevodnik za evangelizacijo sedanjega sveta, bolj kakor za njeno samoohranitev. (Evangelii guadium n.27)
Fotografije: Arhiv Škofije Celje
Pogovarjala sta se o sodelovanju pri razvoju programa za voditelje v Cerkvi pri nas. V tem mesecu se je namreč začel slovenski program Vodenje 9,7, v katerega so vključeni tudi 3 laiki in 7 duhovnikov iz naše škofije.
Fotografije: Aleš Čerin