V času oktobrskega sinodalnega zasedanja je nastajalo besedilo, ki je želelo zajeti celoten dosedanji proces poteka sinode, ki se je začel oktobra leta 2021 po škofijah in se je potem širil po lokalnih Cerkvah in posameznih celinah, kjer so nastajala pomembna vmesna poročila o stanju in nalogah Cerkve.

Kot sad pogovorov delegatov v majhnih skupinah so najprej nastajali posamezni prispevki, ki so jih potem na generalnem zasedanju sinode predstavili, nekatere pa tudi pisno vložili. Tako je počasi nastajal sklepni dokument, ki so ga na koncu v zadnjih dveh dneh z glasovanjem sprejemali.

Dokument ni sklepni dokument, ampak je poročilo o teh povzetkih. To poročilo bo sedaj služilo nadaljevanju in pripravi procesa, ki se bo zaključil z drugim delom zasedanja škofovske sinode oktobra leta 2024.

1. del

Ponovno smo sprejeli povabilo, naj z novim zavedanjem prepoznamo sinodalno razsežnost Cerkve… Po njej je sveto Božje ljudstvo odkrilo, da je sinodalni način, ki vključuje tihoto, molitev, poslušanje in govorjenje, ukoreninjen v Božji besedi in v veselih, včasih pa tudi bolečih srečanjih ter nas vse vodi v globlje zavedanje, da smo bratje in sestre v Kristusu.

Neprecenljiv sad tega procesa je, da se bolj zavedamo svoje identitete kot verno Božje ljudstvo, v katerem je vsak član nosilec dostojanstva, ki izhaja iz krsta, in poklican k soodgovornosti za skupno poslanstvo oznanjevanja evangelija.

Izraza »sinodalni« in »sinodalnost« govorita o načinu, kako biti Cerkev, ki združuje občestvo, poslanstvo in soudeležbo.

V najširšem pomenu sinodalnost pomeni hojo kristjanov v občestvu s Kristusom, skupaj s celotnim človeštvom, Kraljestvu naproti. Usmerjena je v poslanstvo. Sinodalno ravnanje vključuje zbiranje v zborih na vseh ravneh cerkvenega življenja. Srečevanje je sestavljeno iz vzajemnega poslušanja, dialoga, skupnostnega razločevanja in oblikovanja soglasja. To soglasje sporoča, da je v skupini navzoč Kristus v Svetem Duhu.

2. del

Predstavljeno je poslanstvo (misijon) kot bistveni sestavni del identitete Cerkve. Cerkev ostaja na svetu zato, da omogoča odrešenjsko srečanje s Kristusom. Cerkev »je« to poslanstvo. »Laiki, posvečeni moški in ženske, in posvečeni služabniki imajo enako krstno dostojanstvo« (8 b) in »njihov prispevek pri vodenju in poslanstvu Cerkve je nepogrešljiv« (8f).

Poročilo se je dotaknilo položaja žensk v Cerkvi ter vprašanja klerikalizma in vseh oblik zlorab, podrejanja, izključevanja ali tekmovalnosti, ki zahtevajo »globoko duhovno spreobrnjenje in strukturne spremembe« (9 f).

Mnenja o dostopu žensk do diakonata so bila dokaj različna. Največ glasov proti (to je 69) je tako doživel paragraf 9 j, ki se nanaša na možnost posvečevanja žensk v diakonise, pri čemer Zbirno poročilo ugotavlja, da »nekateri menijo, da bi bil ta korak nesprejemljiv, saj bi bil v neskladju s tradicijo. Po mnenju drugih pa bi s tem, ko bi ženskam omogočili dostop do diakonata, obnovili prakso zgodnje Cerkve.«

3. del

Tukaj so zbrane različne spodbude, kako tkati in utrjevati medsebojne vezi v Cerkvi, da bi bila ta res misijonarska. Okrepiti je potrebno službo poslušanja, posebno oddaljenih, tistih, ki so bili žrtve zlorab in tistih, ki se zaradi svojih zakonskih razmer, identitete ali spolnosti čutijo potisnjeni na rob ali izključeni iz Cerkve in prosijo, da bi jih spremljali in da bi bilo zaščiteno njihovo dostojanstvo.

V tem delu je še nekaj drugih pomembnih tem: usposabljanje (opolnomočenje) Božjega ljudstva in duhovnikov za proces razločevanja, okrepiti vlogo škofovskih konferenc in združenj škofovskih konferenc ter poslanstvo Cerkve v digitalnem okolju.

Celoten sinodalni povzetek v slovenskem jeziku najdete TUKAJ.