Študentje Teološke fakultete so na pogovor povabili škofa Maksimilijana, ki jim je predstavil dogajanje na sinodi v Rimu.

Kaj vas je na sinodi najbolj nagovorilo?

Lahko rečem, da je bila to zame edinstvena in nepozabna izkušnja. Letos smo bili že drugič zbrani skupaj predstavniki škofje in predstavniki Božjega ljudstva z vsega sveta na mesečnem zasedanju. To je res edinstvena izkušnja različnosti in hkrati enotnosti vesoljne Cerkve.

Sinoda o sinodalnosti je bila v več ozirih nekaj posebnega. To so rekli tudi tisti delegati, ki so do sedaj bili že na večih sinodah. Ta sinoda je bila del dlje trajajočega procesa, ki se je začel leta 2021 in je želel zajeti živ utrip Cerkve. Dogajal se je na različnih ravneh. Delegati na sinodi smo bili predstavniki različnih Cerkva z vseh kontinentov. To se je odražalo tudi navzen, tako da smo bili po delovnih skupinah razporejeni ne več na nek amfiteatralen način, ampak na način tako imenovanih okroglih miz. Razdeljeni smo bili na 36 miz, po jeziku pa v 6 jezikovnih skupin. Sestavljeni smo bili zelo različno, od 12 za mizo nas je bila večina škofov, kardinalov, pa tudi kakšen redovnik, redovnica, laik, ekspert, za kakšno področje in ekspert za komunikacijo, naš animator.

Tempo takega poteka sinode je bil zelo intenziven. V štirih tednih smo se zvrstili v dveh različnih skupinah, tako da smo na ta način imeli čas in priložnost srečati se res z vesoljno Cerkvijo. In to je tisto, kar prepriča. Zavestno smo želeli ustvarjati prostore poslušanja, tišine in delovanje Svetega Duha. Ko se na tak način neko mnenje počasi prekvasi in prečiščuje, se potem lahko pride tudi do nekih novih rezultatov, ki včasih tudi presenečajo.

Kako vi kot udeleženec sinode ocenjujete papeževo odločitev, da sklepni dokument neposredno izroči Božjemu ljudstvu brez dodatne apostolske spodbude? Ali to po vašem mnenju odpira nova poglavja zaupanja v sinodalnosti in vlogo Svetega Duha?

Morda je to res povezano s tem , da želi biti sinoda res življenjski proces, proces rasti, kjer ima vodilno vlogo Sveti Duh, ki pa ga ne moremo kar tako preprosto zamejiti.

Ta papeževa odločitev nas je vse presenetila. Še v zadnjem tednu smo se spraševali, kdo bo naslovnik tega našega dokumenta, komu je namenjen. Namenjen je seveda Božjemu ljudstvu, Cerkvi, ampak dejansko je bil namen dosedanjih sinod, da pripravijo papežu nek pogled, mu strnejo nek avditorij, neko vizijo, nek odtis trenutka v Cerkvi. Zato je bila vedno znova razpetost: ali nagovarjamo direktno ljudi ali pa izražamo tudi svoje želje cerkvenemu učiteljstvu, kako bi želeli, da bi se stvari razvijale. Papež je potem na koncu sam rekel, da je bil tudi on del tega procesa in da se tudi on šteje kot 364. član tega sinodalnega občestva, ki je skupaj z nami glasoval za vsak člen dokumenta. Za vsakega od 152 členov smo glasovali in papež ga je na koncu v imenu vseh potrdil. To je zdaj naš dokument, izročamo ga Božjemu ljudstvu v branje in premislek.

Morda bo kakšna definicija v tem dokumentu prišla še naknadno, a ta dokument je del procesa, ki se še ni ustavil.

Zelo modra je bila papeževa odločitev lansko leto, da izvzame 11 ključnih vprašanj, ki zadevajo bolj disciplino in nauk, iz razprav na sinodi, da bi se lahko sinoda res skoncentrirala na tisto temeljno vprašanje, kako živeti Cerkev bolj občestveno.

Kako vključiti najširše karizme in ljudi in jih opolnomočiti, da bi se zavedali te resnice, ki jo apostol Pavel govori o Cerkvi, da smo udje, soudeleženci enega Telesa, da bi tako vsi skupaj kot občestvo lahko bolj učinkovito bili v službi misijonskega poslanstva Cerkve danes.

V začetnem procesu sinode je bilo v splošnem povpraševanju vključenih veliko vprašanj, kaj mislimo, kako vidimo stvari. Takrat so se nabrale vse problematike Cerkve na različnih kontinentih, zato je bilo tega morda v prvem delu sinodalnega zasedanja preveč, da bi lahko bili delegati res kompetentni in bi lahko prišli do kakšnih zaključkov. Zdaj smo se bolj skoncentrirali na ključna vprašanja, zato se mi zdi rezultat tega drugega dela boljši, bolj dozorel.

Nam lahko na kratko predstavite zaključni dokument?

Zaključni dokument ima 5 temeljnih sklopov, ki govorijo o načinu, kako živeti Cerkev. 

Prvi sklop govori o temeljih sinodalnosti. V njem je povzeto cerkveno učiteljstvo, dokumenti in tradicija tega, kako vidimo Cerkev kot občestvo, kaj je temelj občestva, kateri so temeljni zakramenti, kakšna je njihova vloga.

Srce sinodalnosti je temeljni princip Božjega učlovečenja in odrešenja. Bog je prišel, da prebiva med nami v telesu in po odrešenju vstopa v človekovo realnost, tudi v človekovo smrt in greh.

Drugo področje je področje odnosov. Govori o različnih karizmah in službah v Cerkvi. Kako bi te službe in karizme lahko delovale bolj občestveno po vključujočem principu.  En del je posvečen formaciji, različnim ustanovam in strukturam v Cerkvi: vloga škofov, škofovskih konferenc, različnih svetov. Kako bi te strukture lahko zaživele bolj po principu občestvenosti in transparentnosti. Prav ta transparentnost je močno izpostavljena. Tudi v našem slovenskem okolju je to vprašanje prišlo zelo do izraza. Želimo in predstavljamo si odprto, transparentno Cerkev. Želimo si, da so naši medsebojni odnosi in vloge transparentni, da se ne gremo neke dvojnosti. Da bi bila Cerkev varen prostor.

V različnih kulturah so se pokazale različne težave. Težava takega prostora, kot je naš, kjer je bila Cerkev dolgo časa v sistemu nekega totalitarnega nadzora, da se v način prikrade delovanja neko skrivanje in prikritost. Ne moremo biti odprti ali pa nimamo neke izkušnje z zakoni, ki bi bili človeku naklonjeni, ampak so bolj postavljeni, da človeka nadzorujejo itd. V takem se je težko odpirati in zgraditi zaupanje.

Kultura sinodalnosti prinaša nov princip kulture, kjer gre za način delovanja, ki je vključujoč, transparenten in zato tudi svoboden.

Eno poglavje je zelo močno posvečeno formaciji na različnih nivojih, ne samo duhovnikov, ampak tudi formaciji Božjega ljudstva. Z eno besedo je to formacija učenčevstva. Ključen princip učenčevsta je, da vsak prevzame odgovornost vodenja. Ta vidik vodenja, ki smo ga tudi mi v Sloveniji prepoznali kot pozitiven akcent, je bil zelo dobro sprejet tudi v marsikaterih drugih okrajih. Cerkev mora zavzeti svojo pozitivno in odgovorno mesto v družbi. Kar pa pomeni, da se moramo za to vlogo aktivnega voditeljskega učenčevstva tudi pripraviti. Zato ima posebno odgovornost vodstvo Cerkve.

Sinoda je bila opisana kot proces poslušanja in razločevanja v Duhu. Kako naj lokalne Cerkve v Sloveniji nadaljujejo to skupno hojo in prenesejo sinodalnega duha v svoja pastoralna in misijonska prizadevanja?

Kakorkoli se zdi morda malo banalno, sinodalni princip poslušanja postaja nekaj ključnega in je ključni izziv, česa se moramo učiti. Prav ta pogovor v krogih, t.i. pogovor v Duhu je na nek način institucionalizacija prisotnosti tega Tretjega v naših pogovorih. V naših strukturah, v naših svetih, na naših srečanjih si zastavimo te 3 stopnje, ki so tako zelo pomembne.

V prvem krogu najprej izrazimo svoje mnenje. Po tem poslušanju sledi drugi krog, ki je ena stopnja naprej. Tam poskušamo odmevati in odgovoriti na to, kar se nas je v mnenjih drugih najbolj dotaknilo. Verjamemo, da nam Sveti Duh, ki je Duh občestva, govori po drugem, po skupnosti, pa odnosih. Temu drugemu pa moramo dati prostor, da se dotakne našega srca. To pa zgodi takrat, ko je človek zmožen izstopati iz nekih svojih predpostavk in se odpirati za misel drugega. V tretjem krogu pa skupaj zbiramo rezultate tega našega pogovora.

Potem pa se nadaljuje proces, ko dotaknjeni od tega Duha v občestvu razločujemo. Temeljni princip je vedno skupno dobro, razločevanje temeljnega Božjega načrta, ki je odrešenje vseh ljudi. To, kar je izrečeno na koncu Matejevega evangelija: Pojdite in naredite vse narode za moje učence. In jaz sem z vami vse dni do konca sveta. (prim. Mt 28,19-20)

To je vizija aktivne Kristusove Cerkve, ki ni postavljena v ta svet zato, da bi se ukvarjala sama s seboj in s svojimi problemi, ampak da bi odsevala sporočilo evangelija, ta Božji odrešenjski načrt, ki je omogočiti vstop v to novo življenje vsem ljudem.

Ali vidite konkretne priložnosti ali izzive z inkulturacijo vere v naše prostore?

Seveda, nedvomno, prav iz tega temeljnega hrepenenja vsakega človeka. Vsak človek si želi živega in resničnega občestva. Iz občestva živimo, iz odnosa živimo. Danes je na naši fakulteti to zelo poudarjeno in dobro slišano – tako imenovani relacijski princip. Kot biblicist sem vesel, da odkrivamo ta relacijski princip kot tistega ključnega, po katerem se tudi Bog razodeva. Bog se ni razodel v nekem monističnem sistemu, ampak se nam je razodel v komunikaciji, v odnosu. Ko pa je prišla polnost časov, pravi Sveto pismo, Bog pošlje svojega Sina in se nam razodene po Sinu, po občestvu, da smo v Njem, z Njim. Četudi izstopimo iz teologije, vidimo ta antropološki princip, da se človek zaveda, da potrebuje občestvo, občestvo pa je zbirka različnosti.

Kultura našega časa gre v smer individualizma in enakosti, bojimo se različnosti, ampak prav različnost nas bogati. Različnost nas privlači, nas združuje, iz različnosti se postavlja harmonija, ko se lahko drug v drugem dopolnjujemo in prebijamo principe individualizma in vsesplošnosti.

Mislim, da se Cerkev prav s pomočjo te sinodalne prenove lahko uči novega pristopa in novega jezika, po katerem današnji človek hrepeni. Mi imamo nekaj za dati temu svetu, imamo veliko upanje. Papeževa želja in vizija, da obdobje sinodalnosti, ko vstopa v čas aplikacije, prehaja v sveto leto upanja, se mi zdita preroška. Spet bomo govorili o naših temeljnih principih, kaj so razlogi našega upanja.

Sinoda ima namen najti način, modus, kako danes ubesediti in predstaviti to bogastvo, ki ga Cerkev nosi v svojem jedru.

Kaj bi želeli sporočiti našim gledalcem študentom?

Zelo se veselim in mi veliko pomeni, da imam lahko še stik s študenti, da se lahko še ukvarjam s teologijo, da lahko skupaj z njimi razmišljam o temeljnih bibličnih principih, izvorih razodetja in človeka. Želel bi jim sporočiti, da je teologija danes še vedno veda, ki je bogastvo za ta naš prostor in za nas čas, ker se ukvarja s temelji, po katerih vsak človek hrepeni. Pot do teh temeljev, aplikacija in soočenje s problemi našega časa, pa je včasih težko, zato je potrebno osvojiti neke veščine, nek odnos, neko držo. Izkoristite ta čas poglabljanja in včasih tudi ovire.

Kljub temu, da to danes ni tako moderno, do tistega temeljnega, kar ostaja in po čemer hrepenimo, prihajamo s potjo, s procesom, ki na videz ni tako simpatičen, ker pomeni izstopati iz principa narave in sprejemati princip darovanja. To pa se zdi, da človeku ni naravno. A je rodovitno. Želel bi jih okrepiti, da so na zelo dobri poti. In če se bomo s to miselnostjo okrepili, bomo današnjemu človeku lahko v veliko pomoč.