Dragi duhovniki,

pri nedeljski sv. maši ob sklepu sinodalnega zasedanja škofovske sinode o sinodalnosti nas je papež Frančišek ob zgledu slepega Bartimaja (Mr 10,46-52) spodbujal, da kot ozdravljeni Jezusovi učenci nadaljujemo pot sinodalne prenove tudi v prihajajočem jubilejnem letu. Sinodalni proces se namreč z oktobrskim zaključkom zasedanja škofovske sinode ni končal, ampak vključuje tudi fazo izvajanja, ki smo jo sedaj nastopili. Sinodalni proces je pot hoje Jezusovih učencev za Gospodom iz Galileje v Jeruzalem in nazaj v Galilejo. Jezusov učenec na poti je vedno v gibanju, v načrtovanju, odprt za druge in za prihodnost, v želji, da bi čim več ljudi ogrel za evangelij. »Ne hodimo za Njim v labirintih naših idej, za Njim  se gre po poti; ne hodimo sami ali po merilih sveta, ampak hodimo po poti skupaj za Njim in z Njim.« (papež Frančišek)

Tudi sklepni dokument poziva, da nadaljujemo »pot s sinodalno metodologijo posvetovanja in razločevanja« (čl. 9) in pri tem čim prej opredelimo »konkretne načine in poti formacije za uresničitev oprijemljivega sinodalnega spreobrnjenja v različnih cerkvenih stvarnostih.« Pri tem je pomembno, da se tako na škofijski kot nacionalni ravni določi »ljudi in sredstva za spremljanje poti rasti sinodalne Cerkve v poslanstvu«.

Prepričan sem, da si vsak izmed nas želi, da bi postali čim bolj Cerkev živih občestev, kjer se bo lahko vsak prepoznal kot del Kristusovega telesa, kot brat in sestra, kot sin in hči nebeškega Očeta, poslanega, da svetu pričuje o moči Božje besede in Božje odrešenjske navzočnosti med nami. V adventnem času prebudimo in okrepimo to našo žejo! Vsak pastir potrebuje čas pričakovanja, upanja, iskanja, čas, ko preprosto kot Bartimaj sedi ob poti in čaka na Gospodov prihod, na njegovo besedo. Prosimo, da bi ob množici luči, ki nas dražijo v tem času, prepoznali slepoto, ki nas ovira in hromi, da obsedimo, da smo negibni na robu življenja, tolikokrat brez upanja in veselja.

»Toliko stvari na poti nas lahko naredi slepe, nezmožne prepoznati Gospodovo navzočnost, nepripravljene soočiti se z izzivi resničnosti, včasih nesposobne za odgovarjanje na številna vprašanja, ki kličejo k nam kot Bartimaj k Jezusu. Vendar pred vprašanji današnjih moških in žensk, pred izzivi našega časa, pred nujnostjo evangelizacije in pred številnimi ranami, ki pestijo človeštvo, bratje in sestre, ne moremo obsedeti. Sedeča Cerkev, ki se skoraj nevede umika iz življenja in se zapira na obrobje resničnosti, je Cerkev, ki tvega, da bo ostala v slepoti in se navadila na lastno slabost. In če bomo obsedeli v svoji slepoti, še naprej ne bomo videli svojih pastoralnih obvez in številnih problemov sveta, v katerem živimo. Prosimo Gospoda, da nam da Svetega Duha, da ne bomo obsedeli v svoji slepoti.« (papež Frančišek) 

Dragi duhovniki, jubilejno sveto leto nam bo dalo številne priložnosti, da ponovno tudi sami doživimo Božje usmiljenje in postanemo njegovi pričevalci.

Božja beseda, goreča molitev in zvesto obhajanje svete evharistije in zakramenta usmiljenja, bo po Svetem Duhu izlivalo Božjo ljubezen v naša srca (prim. Rim 5,5) ter nas tako hranilo in dramilo, da bomo lahko zaslišali Gospodove korake, ki na različne načine hodijo ob meni.

Ko nas nekaj vznemirja, spodbuja ali plaši, se ne ustrašimo in zaprimo. To so Gospodovi koraki. V sklepni dokument smo zapisali: »Ne skrivamo, da smo v sebi izkusili napor, odpor do sprememb in skušnjavo, da bi naše ideje prevladale nad poslušanjem Božje besede in razločevanjem. Toda usmiljenje Boga, najnežnejšega Očeta, nam vsakokrat omogoči, da očistimo srca in nadaljujemo pot… Sinodalnost zahteva kesanje in spreobrnjenje. Pri obhajanju zakramenta Božjega usmiljenja doživimo, da smo brezpogojno ljubljeni: trdota srca je premagana in odpremo se občestvu. Zato hočemo biti usmiljena Cerkev, sposobna z vsemi deliti odpuščanje in spravo, ki sta čista milost in prihajata od Boga; mi nismo gospodarji te milosti, ampak le njene priče.« (čl. 6) 

Opogumljeni s papeževimi besedami stopimo drug z drugim na pot romarjev upanja:

»Gospod nas kliče, nas dviga, ko sedimo ali smo na tleh, nam podari nov vid, tako da lahko v luči evangelija vidimo skrbi in trpljenje sveta. In ko nas tako Gospod ponovno postavi na noge, doživljamo veselje, da gremo za njim po poti…  Ne sedeča Cerkev, ampak stoječa Cerkev. Ne tiha Cerkev, ampak Cerkev, ki sliši krik človeštva. Ne slepa Cerkev, ampak Cerkev, ki jo razsvetljuje Kristus in ki prinaša luč evangelija drugim. Ne statična Cerkev, ampak misijonarska Cerkev, ki hodi z Gospodom po poteh sveta«. 

škof Maksimilijan

Prispevek je bil najprej objavljen v Sporočilih slovenskih škofij 12/2024