Leto 2024 je papež Frančišek za celotno Cerkev razglasil za leto molitve kot pripravo na sveto leto 2025. Povabil nas je, da ponovno zavestno vstopimo v šolo molitve in poživimo tako osebno kot skupno molitev, da bi postajali vedno bolj odprti za navdihe in milosti, ki nam jih Bog naklanja tudi v tem prelomnem času na poti sinodalne prenove Cerkve.
Vir in gonilna sila naše molitve je Božja beseda, ki nas vsak dan želi nagovoriti in se z nami pogovarjati – moliti k Stvarniku in Odrešeniku. Božja beseda nam odpira oči srca, da Ga prepoznamo v bratih in sestrah, dogodkih, svojem življenju. Bog želi vstopiti v naša življenja, ker nas je ustvaril po svoji podobi in nas odrešil po svojem Sinu. Molitev mu odpira vrata, rahlja srce, prečiščuje misli, bistri pogled, krepi voljo.
Iščimo stik z Besedo, odpirajmo Sveto pismo, prisluhnimo Božji besedi pri sveti maši in si jo poskušajmo zapomniti, zapišimo si jo, občudujmo jo in jo sprašujmo, ponavljajmo jo, pripovedujmo o njej, prepevajmo jo. Kot je to delal naš veliki apostol Pavel, ki jo je izkušal kot živo in učinkovito in ostrejšo kakor vsak dvorezen meč, ki prodre do ločitve duše in duha, tudi do sklepov in mozga, in presoja misli in namene srca (Heb 4,12).
Apostol Pavel je bil človek molitve. V vseh njegovih pismih najdemo molitve v različnih oblikah; slavospevi, prošnje, zahvale, blagoslovi. Pisma običajno začenja z molitvijo (prim. 1 Kor 1,4-9; 2 Kor 1,3-11; Gal 1,4-5; Ef 1,3-14; Flp 1,3-11; Kol 1,9-20; 1 Tes 1,2-3). Molitev zanj ni neka lepa fraza. V molitvi se pokaže njegova globoka povezanost s cerkvami ter osebna udeležba v njihovih preizkušnjah in težavah. V molitvi apostol prinaša svoje skupnosti pred Boga s tem, ko zanje moli in se tudi njim zahvaljuje za molitev, ki ga rešuje iz mnogih stisk.
KAKO, ZA KAJ IN ZA KOGA JE PAVEL MOLIL?
Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo. (Rim 8,26-27)
V skoraj vseh Pavlovih molitvah se zdi, da Pavel bolj moli za proces kot za rezultate. Ko piše Filipljanom, želi, da razločujejo, kaj je najboljše zanje, ter živijo čisto in neoporečno življenje. Molil je, da bi se njihova ljubezen čedalje bolj širila, da bi postali bolj ljubeči drug do drugega, da bi spoznali Kristusovo ljubezen do njih (Flp 1,3-11).
Le enkrat v njegovih pismih zasledimo, da je molil zase, in sicer ko je prosil, da bi mu Gospod vzel njegov trn, njegovo osebno težavo, najverjetneje bolezen: »Zaradi tega sem trikrat prosil Gospoda, da bi ga odvrnil od mene.« (2 Kor 12,8) Pavel je zelo trpel zaradi tega trna, zato je prosil, naj mu ga Bog odstrani. V molitvi prejme odgovor: »Dovolj ti je moja milost, moč se namreč v slabotnosti izpopolnjuje.« (2 Kor 12, 9a) Bog mu je dal spoznati, da bo razodeval večjo Božjo slavo s tem trnom v svojem življenju, zato je Pavel za to nehal moliti. Ko namreč začne delovati Kristusova moč v človeku, se ta lahko veseli tudi svojih slabosti, kajti tudi skozi naše slabosti deluje milost križanega Kristusa.
Ko Pavel piše preganjani Cerkvi v Rimu, ne moli za njihovo varnost, zaščito ali konec preganjanj, ampak moli za njihovo edinost, veselje in mir (Rim 15,5-6.13). Pavel pogosto moli za vernike s prošnjo, »da bi bili …«. Kot je Jezus apostole postavil, »da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat« (Mr 3,14), in molil, »da bi bili vsi eno …« (Jn 17,21).
Ob težavah z oblastmi Pavel krščanske skupnosti v pismih poziva, naj vedno molijo za vse ljudi, predvsem za svoje voditelje, kralje in oblastnike (1 Tim 2,1-3). Pavel je vedno molil za vernike, da bi postajali bolj podobni Kristusu in se ukoreninili v njegovi ljubezni, modrosti in spoznanju. Da bi razumeli, da ne glede na to, kaj preživljajo, vse služi temu, da jih pripelje globlje v odnos s Kristusom (Ef 1,15-19; 3,16-19).
MOLITEV JE DAR DUHA
Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani. (Rim 8,14-16)
Molitev je prvi izraz Božjega otroštva. Božja ljubezen, iz katere in zaradi katere lahko človek moli, je osebna izkušnja Duha ljubezni, ki je dan vsakemu verniku (Rim 5,5). Bog je tisti, ki nas je prvi vzljubil. Temu sledi naš odziv v molitvi. V osmem poglavju Pisma Rimljanom Pavel opiše številne bogate razsežnosti navzočnosti Duha v vernikovem življenju, med katerimi je tudi molitev. Od Boga Očeta smo prejeli Kristusovega Duha, ki v nas moli Sinovo molitev, zato tudi mi kot sinovi in hčere lahko kličemo Boga Očeta.
»Molitev za Pavla ni le dobro delo, ki ga mi storimo za Boga, ampak je predvsem dar in sad žive prisotnosti Očeta in Jezusa Kristusa v nas. Zanj je molitev predvsem delovanje Svetega Duha v naši človeškosti.« (Papež Benedikt XVI. v katehezi o sv. Pavlu, 16. 5. 2012)
MOLITEV JE ZAHVALA
Najpogostejša Pavlova molitev je zahvaljevanje in blagoslavljanje. V začetku pisem se Bogu zahvaljuje za svoje naslovljence in za njihovo vero (Rim 1,8; 1 Kor 1,4; 1 Tes 1,2; 2 Tes 1,3; Flp 1,3; Kol 1,3; Flm 1, 4). K nenehnemu zahvaljevanju spodbuja tudi njih (Kol 3,17; Ef 5,20; 1 Tes 5,18). Zaveda se namreč, da vsi živimo iz daru, ki ga prejemamo: »Kaj imaš, česar bi ne prejel? In če si prejel, kaj se ponašaš, kakor da nisi prejel?« (1 Kor 4,7b)
Ker se prav po zahvali (gr. eucharistia) Bog najgloblje združuje s človekom, se lahko vsaka molitev začne le z zahvalo. Zahvaljevanje gre najprej Bogu za njegov veliki dar, ki je On sam človeku; njegovo zaupanje v človeka in njegovo usmiljenje do vsakega (2 Kor 1,11; 4,15). Če se zavedamo osebne obdarjenosti in hkrati odvisnosti drug od drugega, bomo lahko gradili bratsko občestvo, ki drug drugega podpira, spodbuja in si odpušča. Na tak način najmočneje pričujemo za Cerkev, ki želi biti v svetu kal sprave in Božjega – odrešenega življenja.
Pavel se zaveda, da Bog ne potrebuje naših besed, da bi se aktiviral in deloval za nas, ampak že deluje za človeštvo, in sicer izključno zaradi svoje svobodne ljubezni. Naša molitev izhaja iz hvaležnega sprejemanja tega delovanja. Pavel se v molitvi zahvaljuje Bogu za Božjo milost, za Božjo zastonjskost, ki je dana vernikom (1 Kor 1,4). Tako celotno življenje vernikov postaja zahvala Bogu ne glede na zunanje okoliščine in skrbi: »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki vsak um presega, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.« (Flp 4,6-7)
MOLITEV JE BOJ
On nas je iz tolikšne smrtne nevarnosti rešil in nas bo reševal; vanj zaupamo, da nas bo tudi še reševal, ker nas tudi vi podpirate z molitvijo, da se bodo mnogi zaradi nas zahvaljevali za milostni dar, ki nam je dan po zaslugi mnogih. (2 Kor 1,10-11)
Molitev za Pavla ni neko preprosto ležerno opravilo – češ da ko je bil na potovanjih, je vedel, da nekateri ljudje doma zanj molijo in ga je to tolažilo. Ne! Verjel je, da se v nebesih odvija bitka, ki zahteva drugačno molitev, kot je rekel Jezus: »Od dni Janeza Krstnika do zdaj nebeško kraljestvo trpi silo in silni ga osvajajo.« (Mt 11,12) Način, kako silni osvajajo kraljestvo in premagujejo peklenska vrata, je molitev. Pavel je verjel, da so, medtem ko je bil na poti, verniki doma zanj bojevali boj z molitvijo in da je molitev močno vplivala na razplet dogodkov na poti. Ko Pavel spodbuja vernike, naj se mu pridružijo v molitvi, jih vabi v boj: »Prosim pa Vas, bratje, po našem Gospodu Jezusu Kristusu in po ljubezni Duha, da se bojujete z mano v svojih molitvah zame k Bogu.« (Rim 15,30) Pavlovo vabilo k molitvi torej ni povabilo k mirnemu, lagodnemu molitvenemu življenju, ampak povabilo k borbi, molitvenemu boju. V Pismu Kološanom govori o prijatelju, ki so ga Kološani poznali: »Pozdravlja vas Epafrá, ki je eden izmed vas, služabnik Kristusa Jezusa; on se v svojih molitvah nenehno bojuje za vas, da bi bili popolni in povsem pripravljeni v vsem, kar hoče Bog.« (Kol 4,12)
MOLITEV JE OBČESTVENA
Ker je naša molitev tudi molitev Duha v nas, on pa je Gospod občestva, nas nikoli ne zapira v samo zadostnost in izoliranost, ampak nas vedno odpira k drugim, tudi ko molimo sami v tišini svojega srca. Molitev Kristusovega Duha v nas in naša molitev namreč nista nikoli le individualno dejanje, ampak dejanje celotne Cerkve. V molitvi se naše srce odpre in vstopimo ne samo v občestvo z Bogom, ampak tudi v občestvo z vsemi Božjimi otroki, s katerimi smo eno Telo.
»Kdor se pogovarja z Bogom, ni nikoli sam. Vsakič, ko kličemo ›Aba! Oče!‹, je tukaj Cerkev, vsa skupnost ljudi v molitvi, ki podpira našo molitev, in naša molitev je molitev Cerkve.« (Papež Benedikt XVI. v katehezi o sv. Pavlu, 23. 5. 2012)
Povabilo naše sinodalne prenove je, da bi se vsi prepoznali kot Cerkev, ki smo eno Kristusovo telo, kar prepoznavamo tudi v molitvi: »V Cerkvi ni žalovanja, ki bi ostalo samotarsko, ni solze, ki bi bila potočena v pozabo, kajti vse diha in sodeluje v skupni milosti. Ko molimo, dejansko tega ne počnemo nikoli sami: četudi ne pomislimo, smo potopljeni v veličastno reko vzklikov, ki je pred nami in se nadaljuje za nami.« (Papež Frančišek pri splošni avdienci, 7. 4. 2021)
NEPRENEHOMA MOLITE
Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. Duha ne ugašajte. (1 Tes 5,17-19)
Apostol Pavel nas spodbuja, da v sebi vzdržujemo trajno molitveno držo ne glede na naše zunanje okoliščine, opravke, zadolžitve. Da bi v molitvi vztrajali in bedeli (Kol 4,2). Molitvena drža pa se lahko vzdržuje le s tišino. Zato si vzemimo čas za molitev v tišini. Ameriškega meniha Thomasa Mertona so nekoč vprašali, kaj je najboljše, kar lahko naredimo za izboljšanje molitvenega življenja. Njegov odgovor je bil: »Vzemite si čas!« Najpomembnejše za vsak odnos je, da si zanj vzamemo čas. Čas je namreč tisto svetišče, v katerem se lahko srečamo z Bogom in se združimo z Njim. Zato zavarujmo ta sveti kraj in trenutek srečanja s tišino.
Sveta Mati Terezija je dejala: »Zelo težko je moliti, če ne vemo, kako moliti. Najpomembnejša je tišina. Ne moremo v Božjo bližino, če se prej ne odenemo v zunanjo in notranjo tišino. Zaradi tega se moramo privaditi na tišino duše, oči in jezika. Tišina nam daje nov pogled na vse. Sad tišine je molitev, sad molitve je vera, sad vere je ljubezen, sad ljubezni je služenje, sad služenja pa je mir.« Na velikonočno jutro je Vstali Gospod dokončno stopil pred vrata človekovega vsakdana, kjer ne neha izrekati besede: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19) V molitvi mu odprimo vrata.
škof Maksimilijan
Prispevek je bil objavljen v reviji Božja beseda danes, 2024, 1