Od 25. do 27. septembra 2026 smo v Dom duhovnosti v Kančevcih ponovno prišli iz vseh koncev Slovenije na biblično sinodalni vikend, ki ga je tudi letos vodil naš dolgoletni voditelj dr. Maksimiljan Matjaž. Vsi udeleženci, bilo nas je 70, smo bili res iskreno hvaležni, da nam je celjski škof ob zahtevni škofovski službi podaril svoj čas.
Po obhajanju svete maše nas je v petkovem večeru najprej spomnil na sinodalnost, duhovno držo, ki nas usmerja v poslušanje Svetega Duha in drug drugega, ki ni program, temveč pot spreobrnjenja in ni struktura brez duše, temveč duhovni način biti Cerkev. V Svetem Duhu se prepoznavamo kot Božji sinovi in hčere, kot udje Kristusovega telesa, ki je Cerkev. Po pogovoru v manjših skupinah smo dan zaključili z molitvijo in ga z molitvijo v soboto tudi začeli.
V spoštljivosti drug do drugega smo vstopili v čas tišine, da smo ob razlagah, ki jih je mojstrsko pripravil dr. Matjaž in osebnem premišljevanju ob skrbno izbranih svetopisemskih odlomkih odkrivali darove in delovanje Svetega Duha v našem osebnem življenju, ga prepoznavali in se mu odpirali. Razlage škofa Maksimilijana, podkrepljene s svetopisemskimi odlomki in citati, so nam odkrivale Svetega Duha, ki v ljubezni prihaja k nam skozi naše notranje zapahe, v našo nepopolnost, da lahko skozi razpoke te naše nepopolnosti posije Božja milost. Ustaviti se v veselju Boga, ki nam je dal Svetega Duha in spustiti to veselje tudi v vse odnose, ki so velikokrat zahtevni, ki bolijo in prizadenejo. In temeljni Jezusov dar, ki je povezan s Svetim Duhom, je odpuščanje. In četudi je odpuščanje odločitev, zgolj s človeško logiko ni mogoče. Mogoče je le v moči Svetega Duha.
Skozi sobotni popoldan nas je s predstavitvijo sinodalnega pogovora in temo »Soustvarjamo sinodalno kulturo« popeljala s. Marjeta Pia Cevc. Osebna molitev, pot pogovora, »tiha tla« in pisna izmenjava mnenj ter podelitev, kje po našem mnenju sinodalnost že deluje in česa je še premalo, so nas utrdili v prepoznavanju pomena sinodalnosti za življenje Cerkve, torej vsega božjega ljudstva. Da je sinodalnost v poslušanju vzgibov Svetega Duha, ki zahtevajo našo soodgovornost in soudeležbo, razločevanje, duhovno spreobrnjenje in Cerkev odnosov, ki je tudi misijonska.
Premišljevanje sobotnega večera je škof Maksimilijan namenil zakramentu sprave in nam med drugim dejal, naj ne ostajamo v joku nad svojimi grehi s pogledom, obrnjenim v tla, ampak naj prosimo Gospoda, da nas po zakramentu sprave obdari s tem, da bomo zmogli sprejeti to njegovo brezpogojno ljubezen, ki jo ima do vsakega od nas.
Sveta maša in celonočna adoracija pred Najsvetejšim pa sta nas zasidrali v najsvetejši odnos: jaz in moj Gospod.
Nedeljsko dopoldne smo prehodili skupaj z apostoloma Petrom in Pavlom, ki sta zmogla v moči Svetega Duha vsak na svoj način in v svojem okolju, brez srda in jeze, oprana v božjih slapovih odpuščanja, prerojena stopiti pred množico, da so se spreobrnili tisoči, ki so ju poslušali.
»Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« (Apd 5,17) In to je po besedah škofa Maksimilijana srčika vsega, kar je življenju v Duhu. Na novo se roditi. Od zgoraj.
Tudi mi, vsak po Božji milosti in okrepljen z močjo Svetega Duha, postajamo nova stvaritev. In naloga vsakega izmed nas je, da tam, kjer smo, naredimo konkreten korak. Da prepoznamo Gospodovo voljo, ki pomeni izpolnitev življenja vsakega od nas.
Resnico Gospodove volje pa zmoremo prepoznavati le v Svetem Duhu, saj je Gospodova strategija v tem, da pošilja Svetega Duha kot naše notranje gonilo.
Tatjana Hudomalj
ZBRANA BESEDILA ŠKOFOVIH NAGOVOROV na Biblično-sinodalnem vikendu v Kančevcih 2026
Fotografije: Marjana Perkovič
