Škof Maksimilijan je v petek, 26.1.2024 obiskal v župnijo Cerknica, kamor so ga povabili, da bi spregovoril o izzivih sinode o sinodalnosti.

Najprej je pri večerni sveti maši med pridigo zbranim spregovoril na praznik učencev apostola Pavla, Timoteja in Tita, ki sledi prazniku spreobrnitve apostola Pavla. Ta izkušnja je Pavlu tako radikalno spremenila življenje, da je lahko rekel: »Vse, kar sem imel prej za vrednoto, imam sedaj ob spoznanju Jezusa in tega, kaj vse je on storil zame, za smeti.«

V tem dogodku pred Damaskom je na nek način izrečena srčika naše vere, ki jo ponavljamo tudi zdaj v času sinodalne prenove, ki jo živimo. Pavel je bil do tistega trenutka izredno goreč, predan Jud, ki se je boril za čistost nauka in izročila, ki ga je prejel od svojih prednikov, ki so ga učili v templju, ki je bilo zapisano v Postavi. Potem pa so se pojavili nekateri, ki so začeli govoriti, da prvi in največji prerok ni ne Mojzes, ne Elija ali Jeremija, ampak Jezus Kristus, ki je poslednji prerok, ki se je razodel kot Božji sin. Da je on tisti, ki nam je pokazal, kdo naš Bog v resnici je.

Ob tem se je farizej Pavel odločil z vsemi svojimi močmi boriti proti tej hereziji, ker je vedel, da če se bo to razširilo, to pomeni konec judovstva in templja, da je ogrožena njihova vera v Boga. V tej gorečnosti je šel do konca. Apostolska dela pišejo, da je vdiral v domove, kjer so se zbirali ti prvi sledilci Jezusa Kristusa, jih vodil pred sodnike, pehal v ječe in morda koga celo obsodil na smrt. S takšno nalogo počistiti začetke tega novega nauka tudi v Damasku, se je odpravil na pot približno 250 km iz Jeruzalema. Na poti se mu zgodi videnje svetlobe, ki ga vrže po tleh in tam zasliši ta glas: »Savel, Savel, zakaj me preganjaš?« On ga vpraša: »Kdo si, ki govoriš z menoj?« In glas mu pravi: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.«

V tej izpovedi je na nek način povzeta najgloblja skrivnost naše vere, ki jo obhajamo ob božičnem prazniku. Da je v Jezusu Kristusu, v učlovečenju Božjega sina, Bog sestopil med nas s trona nedosegljive Božje dostopnosti, kjer se ga lahko časti samo z molitvijo in s pokloni v templju. Postal je eden izmed nas, naš brat in sestra. To, kar je Jezus sam napovedoval in razlagal v prilikah, ko je rekel: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti. Žejen sem bil in ste mi dali piti.« In so mu rekli: »Kdaj smo te videli lačnega in žejnega in…? On pa jim je rekel: »Karkoli ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili. Jaz sem namreč v bratu in sestri.« To je temeljno oznanilo naše vere. Da je Bog po Jezusu Kristusu, po skrivnosti njegovega rojstva, smrti in poveličanja, z njegovim poslanjem Svetega Duha in prebivanjem v zakramentu, Bog postal meso.

Apostol Janez pravi, da je vsak, ki pravi, da Božji sin ni prišel v telesu med nas, antikrist. Bog prebiva med nami v telesu. In to telo ni samo to evharistično telo zakramenta, ki se zgodi med nami vedno po posvečenju, klicanju in sestopu Svetega Duha, ko po besedah duhovnika kruh in vino, ki sta sad našega dela, postaneta njegovo telo  in kri. Naš Gospod je tudi v naših bratih in sestrah, ki jedo ta kruh in pijejo kelih evharistije. Mi ga nosimo v sebi. Zato je prva in največja zapoved, ki jo je Gospod dal: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vso dušo, z vsem srcem in z vso močjo, druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ker je naš Gospod postal eno z mojim bratom in sestro. To je tista osrednja resnica, ki jo želimo tudi v tem sinodalnem procesu oz. spreobrnjenju mišljenja okrepiti. Da bi se zavedali, kdo smo. To pa za človeško pamet samo po sebi ni tako preprosto.

V današnji priliki o sejalcu beremo o Božjem kraljestvu, ki je Božje življenje v nas. Je kot seme, ki pade v zemljo. To življenje smo dobili pri krstu, po Božji besedi, dobivamo ga po kruhu življenja in po zakramentih. Božje življenje je kot seme, ki mu je treba pripraviti zemljo, mu narediti prostor, potem pa mu dati tudi čas. O tem govori današnji evangelij. Ko sejalec vrže seme v zemljo, gre potem domov in ne hodi več po njivi. Spomladi pa seme vzklije in začne rasti. Tukaj je uporabljena grška beseda automaticamente; avtomatično, samo od sebe. 

Škof je na koncu spodbudil:

»Bodite pozorni, zaupajte besedi in ji dajte čas! Kot so delali vsi veliki ljudje, ki so iz svojega življenja naredili nekaj velikega. Ne s svojo močjo, ampak je v njih raslo tisto seme Božjega življenja, ki so ga sprejeli, ga ohranjali, ga ljubili in negovali. Ta beseda pa je rasla in obrodila sadove ter v njihovem življenju spreminjala njihovo življenje. Prosimo skupaj naše nebeške zavetnike in preroke pred nami, naj nas vzgajajo in nam dajo potrpežljivosti, vere in ljubezni do te besede, do teh semen Božjega življenja, ki bodo v našem življenju obrodila sadove za naše življenja.«

Po sveti maši je škof zbranim predstavil, kako je potekalo oktobrsko zasedanje škofovske sinode, ki se ga je v Rimu udeležil lansko leto. Nekaj pričevanj in vtisov nekaterih udeležencev je pokazal tudi skozi video predstavitev:

V sinodi o sinodalnosti v ospredju ni vprašanje nauka, ampak se sprašujemo, kako danes oznanjati, da bi bili verodostojni.

Podnaslov sinode vsebuje tri glavne vsebine naše vere:

1. Da je Cerkev OBČESTVO: smo družina, ki živi skupaj in poglablja svoje odnose
2. Da ima Cerkev POSLANSTVO: poslanstvo nam je zaupal Bog, ki se nam je razodel kot Oče, ki ima sporočilo za vse.
3. Da ima vsak krščeni svoje poslanstvo: SOUDELEŽBA vsakega, vsak ima svoje mesto, da lahko skupaj oznanjamo.

Škof je na kratko predstavil dosedanji potek sinode. Na vseh celinah so potekala srečanja s končnim dokumentom, iz katerega je potem nastal Instrumentum laboris, ki je vseboval teme za delo na zasedanju v Rimu oktobra 2023.

Celinsko srečanje za Evropo je potekalo februarja 2023 v Pragi, zaključni evropski dokument pa je imel naslov Razširi prostor svojega šotora. Pokazalo se je, da Cerkev v Evropi v različnih državah živi različne probleme in izzive.

Sinoda nam zastavlja temeljna vprašanja: Kaj je naše ključno in temeljno oznanilo? Kakšno je mesto in naloga vsakega posameznika v Cerkvi?

Največje seme te sinode je, da se morajo naši pogovori dogajati na molitveni način. Le tako smo lahko res odprti Bogu in drug drugemu.

Škof je predstavil metodo pogovora v Duhu, po kateri je potekalo delo za okroglimi sinodalnimi mizami v Rimu. Udeleženci so se pogovarjali v treh krogih in z vmesnim časom za tiho molitev:

1. krog: Spregovorimo in prisluhnemo: vsak ima 3 minute, da predstavi svoje poglede na temo, ki je določena in na katero se je prej pripravil.
2. krog: Prostor za druge in za Drugega: vsak v 3 minutah pove, kaj je slišal od drugih in se ga je dotaknilo.
3. krog: Skupaj gradimo:
   1. • kje smo enotni
      • kje so odprta vprašanja
      • kaj predlagamo

Tišina med poslušanjem in pogovarjanjem je pomembna, ker Sveti Duh ne govori v hrupu in gromu, ampak v tihem glasu. Tišine pa velikokrat nimamo, pogosto jo preženemo tudi iz naših molitev.

Škof je na kratko predstavil Zbirno poročilo, ki je nastalo na koncu zasedanja in je sad vseh povzetkov posameznih miz:

Nato je škof predstavil še ugotovitve latinskoameriške sinode iz leta 2007. Analizirali so vzroke, zakaj ljudje zapuščajo katoliško Cerkev in odhajajo v druge manjše skupnosti in sekte. Izluščili so 4 glavne razloge:

1. Verniki so brez osebne izkušnje srečanja z Jezusom Kristusom. Živeti vero brez tega na dolgi rok ne gre. Tudi tradicija in kultura se posušita brez osebne vere.
2. Pomanjkanje izkušnje občestva. Med seboj smo si postali tujci.
3. Pomanjkanje temeljnega nauka o veri in Svetem pismu; nevednost o veri
4. Odsotnost misijonarskega naboja. Vera samo kot nekaj intimnega, zato vernik nima potrebe, da bi jo oznanjal. Pogovor o Bogu je velikokrat tabu, tudi v krščanskih družinah.

Prenova, ki jo želimo zagnati z novim načinom življenja, pomeni:

• Da bi prepoznali in se zavedali daru, ki smo ga prejeli s krstom. Da je vsak od nas Božji otrok, ljubljen sin, ljubljena hči. Pomemben je odnos, ki ga gradimo z Bogom. Bog želi, da ga osebno sprejmemo, ne pa da mu kot služabniki nekega oddaljenega Boga služimo v strahu.
• Vere ne moreš živeti sam.
• Vere ne moreš zadržati zase.

Ob dnevni Božji besedi o semenu je škof zbrane spodbudil h konkretnemu življenju z Božjo besedo, ki pomeni:

1. Poslušati, brati, sprejeti, zapomniti si besedo.
2. Ohraniti besedo, jo negovati, se o njej spraševati.
3. Besedo deliti in podeliti. Šele ko gremo iz sebe k drugemu, se rojeva Tretji. Našo človeško naravo lahko presegamo samo z ljubeznijo. Tako sprejemamo kal Božjega življenja, ki je večje kot naše naravno življenje.
4. Razločevati. Niso vse ideje in misli od Boga, zato je potrebno razločevati, od kod prihajajo. Tudi hudi duh deluje. Duhove pa lahko razlikujemo po sadovih.

Bog nas želi za svoje svobodne, pristne, ljubeče Božje otroke. Otrok ve, da je ljubljen. Zato je svoboden v Božjem objemu.

Ob koncu je škof osvetlil tri drže, h katerim smo še posebej povabljeni v tem času sinode:

• metanoia: odprtost, pripravljenost na spremembe
• resnično poslušanje in upoštevanje drugega
• parrhesia: svobodno, pogumno izrekanje besede resnice